Od hajdukov do bogomilov: transformacija partizanskega mita po drugi svetovni vojni

Esej se ukvarja s poglavitnimi viri formacije jugoslovanskega partizanskega mita, pri čemer se osredotoča tako na zgodovinske kot tudi kulturne vplive. Že leta 1944, ko se je vzpostavljala legenda o Titu kot voditelju partizanov, je obstajal zgodovinski model, iz katerega je bilo možno črpati – to so bili hajduki, izobčeni balkanski uporniki, katerih boj s Turki so opevale ljudske pesmi in folklora. Takoj po vojni – kot to lahko vidimo prek transformacije Slavka Babića iz srbskega upornika v kopijo Stalina v filmu Abrama Rooma V gorah Jugoslavije (1946) – je vlogo mentorja jugoslovanskih partizanov prevzela sovjetska Rdeča armada. Po sporu Tita s Stalinom se je nov vir navdiha našel v slovenskih in hrvaških kmečkih uporih iz 16. stoletja, ki so obenem služili tudi kot matrica za idejo bratstva in enotnosti. Ne film, pač pa enormna zgodovinska poslikava Krsta Hegedušića, ki je svojčas krasila Titov znameniti kabinet v Beogradu, je širila to izročilo med jugoslovanske narode. Zgodba o partizanskih prednikih se zaključi z odkritjem srednjeveške sekte heretikov, bogomilov in njihovih nagrobnih plošč, ki predstavljajo neodvisnost in avtonomijo jugoslovanske »tretje poti« med kapitalizmom in komunizmom. Ne zgolj orjaški partizanski spomeniki Bogdana Bogdanovića, pač pa tudi ikonični partizanski film, Bitka na Neretvi (1969), vsebujejo sledi tega mita. Partizani se med svojim bojem skrivajo za bosanskimi/bogomilskimi nagrobnimi ploščami, ki obenem simbolizirajo oltar bratstva in žalni spomenik.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!