Glasba, ki jemlje dih, kraj in čas

Glasba 16. in 17. stoletja je zaradi pomanjkanja virov zelo zahtevna za interpretiranje. Poleg tega, da so notni zapisi slabo ohranjeni ali pa so se v nekem trenutku zgodovine kar izgubili, lahko o načinu izvedbe bolj ali manj ugibamo. Iz tega izhajajo vse današnje polemike in znanstvene razprave o stari glasbi. Zvočnih posnetkov nimamo, ostane nam samo še inštrumentarij dotičnega obdobja, za katerega pa vemo, da še ni bil tako razvit kot danes. Večina brenkal je imela črevaste strune, kar inštrument ohromi pri dinamičnem razponu in večji glasnosti, čembalo je imel samo eno možno glasnost zaigranega tona, zato sklepamo, da je bila renesančna glasba zelo »ravna«, vsaj instrumentalna. Človeški glas pa je od nekdaj isti in njegov dinamični razpon je zelo velik.

S sodobnimi glasbili je prišla tudi bolj sodobna interpretacija, ki bi se ji lahko reklo kar romantična. Če izvajamo dela J. S. Bacha malce bolj čustveno, nam ne bo nihče zameril, raje nasprotno. Obstajajo pa tudi gibanja ali zasedbe (in vedno več jih je), ki se vračajo nazaj in izvajajo staro glasbo s starimi glasbili, na star način. Ena izmed teh je ansambel Le Poeme Harmonique pod vodstvom Vincenta Dumestreja, ki izvaja izključno renesančno in baročno glasbo na identična glasbila – teorbirana lutnja, viola da gamba (večstrunski predhodnik violončela), viola da braccio (predhodnik današnje violine in viole).

Ansambel je izvedel in posnel tudi delo Lamento della ninfa skladatelja Claudia Monteverdija, ki ima ključno vlogo v filmu Le Pont des arts. Gre za tridelni madrigal, ki se nahaja v osmi knjigi (od devetih) madrigalov Madrigali dei guerrieri ed amoros (Madrigali vojne in ljubezni). V prvem in zadnjem delu triglasni moški zbor gradi naracijo zgodbe o nesrečni nimfi. V drugem delu se jim pridruži nimfa in v prvi osebi pripoveduje, glasbeno gledano, v klasičnem kontrapunktu z ostalimi glasovi.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!