Hajka, Živojin Pavlović

Razmislek se posveča zlasti tistim vidikom filma Hajka, s katerimi se Živojin Pavlović, eden ključnih režiserjev novega jugoslovanskega filma, opredeljuje do problematike partizanskega boja, vojne in revolucije; hkrati pa preizprašuje tudi avtorjevo »revizionistično« vlogo znotraj obravnavanega žanrskega okvirja. Na prvi ravni se tako zastavlja vprašanje razmerja Hajke do partizanarice kot specifičnega filmskega podžanra znotraj širšega konteksta partizanskega filma – edinega »avtohtonega filmskega žanra, ki ga je proizvedla in negovala rajnka Jugoslavija«. Na drugi ravni pa se prispevek sooča s ključnimi Pavlovićevimi kreativnimi prijemi, med katerimi sta poglavitnega pomena osredotočenost na kolektivnega junaka, ki se skozi filmski proces individualizira v dejstvu smrti posameznih akterjev, in načelo alegorične intence, ki prevladuje znotraj tropološke razsežnosti te izjemne filmske izkušnje.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!