S pomočjo koncepta estetskega režima Jacquesa Rancièra  in semiotične dominacije Felixa Guattarija bomo skušali misliti drugačno historizacijo filmskega ustvarjanja Jean-Luca Godarda. Rancière s svojim konceptom estetskega režima zajame širše in daljnosežnejše transformacije umetnosti, ki presegajo klasične historične periodizacije. Godardovi filmi so tako politični ne zaradi reprezentacije določenih političnih tematik, temveč zaradi kontinuirane politizacije filmske podobe. Pokazali bomo, da stalno preizprašujejo umeščenost filma v strukturo semiotične dominacije, kot jo zastavi Felix Guattari.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!