Hopla-di-klop: nekaj razmislekov k partizanski estetiki in političnemu spominu

Esej se prične s filmskim spominom mojega otroštva: s prizorom usmrtitve treh partizanov. Izkaže se, da gre za lažen spomin, saj opisani prizor ne pripada nobenemu partizanskemu filmu, pač pa se nahaja v Stezah slave Stanleyja Kubricka. Navzlic temu zagovarjam tezo, da tisto, kar nek film napravlja za »partizanski«, ni nujno prisotnost partizanskih likov, pač pa estetska in politična »tekstura« filma. V tem smislu kritiziram velike, državno sponzorirane jugoslovanske produkcije, kakršna je na primer Bitka na Neretvi, kot lažne partizanske filme, saj generirajo nekaj, kar imenujem mit drugega reda. Mit drugega reda pretvarja svoj objekt v navidezno blago; zgodovinsko partizansko gibanje pretvori v film, namesto da bi film pretvoril v »partizansko gibanje«. Nadalje ugotavljam, da mit drugega reda na podoben način postane modus operandi jugoslovanskih nacionalističnih gibanj iz osemdesetih, z njihovo narcisoidno tendenco potvarjanja identitet, zgodovinsko megalomanijo in »logistično« zakoreninjenostjo v fašizmu druge svetovne vojne. Epizoda z mojim lažnim spominom skratka razkriva nevarnosti podleganja tistemu, kar je Hans Blumenfeld nekoč označil za »absolutni mit« in kar sam imenujem mit drugega reda.

Prevedel Marko Bratina
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!