Je mogoče o jugoslovanskem partizanskem filmu govoriti kot o žanru?

Filmi na temo partizanskega boja med drugo svetovno vojno so se snemali celotno obdobje socialistične Jugoslavije. Ker je bilo to obdobje razmeroma dolgo in ker so se v tem času močno spreminjali politični, socialni in estetski konteksti, nenazadnje pa tudi stilistične konvencije in izrazni okviri, je bilo v tem času posnetih veliko zelo raznolikih filmov. Avtor prispevka se sprašuje, ali je glede na to sploh mogoče govoriti o jugoslovanskem partizanskem filmu kot konsistentnem žanru, in po analizi najpomembnejših celovečercev s partizansko tematiko ugotavlja, da so jugoslovanski partizanski filmi v splošnem preveč heterogeni, da bi jih povezovalo karkoli drugega od njihove vsebine same, partizanskega boja. Ker na drugi strani med vsemi posnetimi partizanskimi filmi izstopajo spektakularni akcijski prispevki iz sedemdesetih let (obdobje »rdečega vala«, ki ga odpira Bitka na Neretvi Veljka Bulajića), za katere je značilna močna stilistična koherentnost, avtor pravi, da so žanrsko konsistentni vsaj ti filmi, t. im. partizanarice. Primerjalna analiza ameriških westernov in jugoslovanskih partizanaric s pomočjo strukturalistične metode, ki jo je uporabil Will Wright, pokaže tako na močne strukturne analogije med tema dvema na prvi pogled zelo različnima žanroma kot tudi strukturno konsistentnost partizanaric samih, v sklepnem delu pa avtor izpostavi nekaj vsebinskih značinosti partizanaric, zaradi katerih so ti filmi relevantni še (posebej) danes.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!