Ko hodim po Barju

Ko hodim po Barju, vidim film.

Pod visokim nebom in po širnem močvirnatem svetu hodita deček in mož z desko v rokah. Koliko časa hodita, je težko reči, vsekakor sta že pošteno v hoji. Spredaj je mož, deček zadaj, med njima je deska in nič besed. Zvoki Barja so skopi, dečku komaj slišni spričo globokega dihanja in strumnih korakov. Utrujen je, a tega ne bo priznal, ne sebi, še manj možu spredaj. To mu piše na obrazu. Na obrazu moža spredaj se v gubah nabira pot, oči so mirne, zazrte vase. Deček jih ima okrog deset, mož prek štirideset, morda celo petdeset, kdo ve, leta se na kmetih hitreje pišejo po telesu. Jesen je.

Stopata po težkem, grbastem travniku, na vsak korak je treba paziti, vsak korak je drugačen. Moževa roka je trdno oprijeta za desko, mirna, kot prikovana, najbrž čisto pozabljena od njegovih misli. Deček si podaja desko iz ene roke v drugo. Pazljivo, da mož spredaj ne bi opazil, in v pravilnih presledkih, kot bi štel za vsako do sto. Ozira se na vse strani in se sem in tja opoteče. Pusti ravnini ni videti konca.

Mož se ustavi. Ozre se po dečku in mu vzame desko iz rok. Dvigne jo k sebi in jo položi čez potok. Potok je ozek, zdi se, da bi ga lahko preskočila, mož bi ga lahko celo prestopil, vendar videz vara, kajti nabrežje je močvirnato. Z eno nogo preveri, če zasilni most drži, potem pa najprej pošlje čez dečka, nato prečka potok še sam in dvigne desko. Na dnu potoka lene trave kažejo smer.
Deček prime za zadnji konec deske in odideta naprej. Tla so zdaj težje prehodna, v divje trave se vmeša barjansko ščavje, koraki postanejo visoki in počasnejši. Deček se vse bolj opoteka. Bolj se drži za desko, kot bi jo nosil. Oprijema se je z obema rokama. Prislanja si jo k telesu, ki ga nagiba na stran. Deska je nemirna v drobnih dlaneh. Oči so mokre. Deček ne more več. Iz neposredne bližine vzprhuta vrana. Deska pade dečku iz rok. Podrsava po ščavnatih tleh. Mož se v hipu ozre. Zagleda dečka, ki je počepnil nad zemljo. Svoje drobne dlani je potisnil v mehko šoto. Mož izpusti desko in pristopi. Dečkove drobne dlani vzame v svoje trde roke. Nad njima kriči črna vrana.

Deska je prislonjena na prežo, ki sameva sredi neskončnega polja. Ob preži sedi mož. Kadi. Gleda in posluša daljavo, vanjo prihajajo dečkovi klici. Deček je na preži, v daljavo pošilja klice, klice živalim in klice radosti. Roka, uprta na leseno ograjo, je obsijana s soncem. Po njej se sprehodi mravlja. Deček zre v sonce, igra se z njim. Mežika. Krči rdeče ustnice. Roka s cigaretom je na kolenih. V drugi leži možev obraz z zaprtimi očmi.

Na levo in desno je rjava posušena koruza. Drobna roka drsi po koruznih steblih. Spredaj gre mož z desko na rami, zadaj je deček, zatopljen v nekaj, kar drži v rokah. Mož globoko sope, prevrže desko na svojem ramenu, obriše pot. Korak je trden in pušča globoke sledi. Deček lušči zrna s koruznega storža in jih zamišljeno spušča na zemljo. Vsakega posebej spremi s pogledom, kam je padel. Ko obere storž do konca se zdrzne, dvigne pogled in v hipu steče. Na koncu polja se odpre nova ravnina brez konca. Osamljena drevesa v vse smeri označujejo daljavo.

Na počasni vodi potuje jesensko listje. Tam, kjer se reka malo zoži, se ustavita. Mož si utre dostop med goščavo in stopi na rob brega. Z očesom premerja višino deske in širino reke. Pogleduje po nabrežju gor in dol, nekaj tuhta, nato pogleda dečka in nejeverno odkima. Zgrabi desko in jo poskusi položiti čez vodo. Prekratka je. Še enkrat se ozre vzdolž struge, potem pa zaluča desko nazaj na vrh brega in počepne k vodi. Zajame jo in jo hlastno pljuskne v obraz.

Dan dobiva barve popoldneva. Deček in mož z desko v rokah prečkata reko čez majhen kamnit most. Na mostu ležita dve kolesi, eno čez drugo, kakor v objemu. Deček se ozira za njima, svetloba mu od zadaj ožarja bele lase. Za mostom teče vzporedno z reko bela cesta, ki se na obeh straneh izgublja brez konca. Stopita po njej, vendar le nekaj korakov, potem znova zavijeta v trave in nadaljujeta pot proti soncu.

V daljavi deček in mož prečkata potok čez njuno desko. Vzameta jo v roke in odideta naprej.

Zdaj sta na živozelenem, sočnem travniku. Na njem so vsaka zase tri breze nenavadne beline, ki je bila vidna že od daleč. Pri kraju je del travnika ograjen z belimi elastičnimi trakovi. V ograjenem delu se pase bel konj. Deček in mož z desko v rokah se mu približujeta. Konj s počasnim gibom dvigne glavo iz trave. Usloči se, napne ušesa in obstane kot spomenik. Mož pogleda dečka in se zadovoljno nasmehne, deček mu vrne nasmeh z velikim vznemirjenjem. Konj je še vedno negiben, ne trene ne z očmi ne z ušesi. Edino znamenje življenja je močno podrhtavanje telesa v ritmu utripa konjskega srca. Počasi se mu približujeta. Deček izpusti desko in odhiti proti konju. Konj se premakne, z dolgim vratom počasi obrne glavo v smeri dečka in se zazre vanj s črnimi očmi. Deček za hip ustavi korak, kot bi mu ta nepričakovana konjeva poteza spodrezala noge. Gledata se nepremično, iz oči v oči. Konj počasi odvrne pogled, telo mu prepajajo vidni tresljaji. S počasnimi koraki odhaja proti drugi strani ograjenega travnika. Deček je obstal. Vidi samo še konja. Mož stopi do njega in ga objame. Trda roka gre skozi mlade bele lase. Konj strese svojo belo grivo in obstane. Vse je obstalo.

Deček in mož sedita na deski ob beli elastični ograji. Podložila sta jo in si iz nje naredila klop. Zazrta sta v konja, ki se zdaj mirno pase nedaleč od njiju. Dolg bel oblak je razpotegnjen čez obzorje. Ko gresta domov, ko hodim proti avtu, se med vršički koruznega polja svetlika šibko sonce. Zašlo bo. Kot koraki, ki spremljajo svetlikanje.