Kuhle Wampe: politika montaže, demontaža politike

Kuhle Wampe (1931) je izreden kulturni produkt. Gre za delo kolektiva, ki je bil tesno povezan z nastankom tistega filmskega obdobja, ki mu pravijo »weimarski film« (Kracauer, 2004). Slatan Dudov, ki je poleg Brechta režiser filma, je sodeloval pri režiji Langove mojstrovine Metropolis (1927), Hanns Eisler je komponiral glasbo za Rutmannov Berlin, die Synfonie der Großstadt (1927), medtem ko je bil Ottwald priznan novelist. Bertolt Brecht v tem času posebnih izkušenj s filmom ni imel, a je takrat razvijal »materialistično estetiko« in skušal odgovoriti na vprašanje: kaj je politična umetnost?

In Kuhle Wampe je nedvomno političen film, saj s svojo sporočilnostjo reže v jedro takratne nemške družbe in njenih najbolj perečih družbenih problemov. Poleg te dimenzije je na delu nekaj zanimivih formalnih inovacij (montaža in glasba), ki film umeščajo v zvrst art filma. Kljub temu da ga mnogi še danes gledajo izključno kot propagandni film, ki promovira solidarnost delavskega razreda, pa ni bil ravno cenjen v komunističnih krogih; tako nemška kot sovjetska KP mu nista namenili posebne hvale. Kakorkoli že, gre za prvi in tudi zadnji resen komunistični film v weimarski Nemčiji (produkcijska hiša Prometheus). Naš osnovni cilj bo raziskati kompleksen odgovor, ki ga daje film na izzive takratne politične situacije, hkrati bomo skušali detektirati nastavke, ki so za politično misel relevantni tudi danes.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!