Ljudski kino, drugi del: o treh potovanjih, zaključenih leta 2007

Vse redkejše in zatorej dragocenejše se dandanes zdijo filmske najdbe, ki imajo v svojem jedru pred vsem drugim vpisano resnično védenje in sposobnost najprej zaznati in nato jasno spregovoriti o ključnih nevralgičnih točkah našega časa. Še redkejši v tej skupini žlahtnih so nato tisti filmi, ki svojo izkušnjo ne le posredujejo oziroma so jo voljni deliti, temveč je tovrstno angažirano navdihovanje eden primarnih, celo zavezujočih modusov njihovega obstoja. In še redkejši, komaj obstoječi med njimi so filmi, ki to počno prek doslednega, absolutnega spoštovanja svojih naslovnikov, videnih izključno kot razmišljujočih in posledično aktivnih entitet in ne kot tako ali drugače vnaprej zamišljenih potrošnikov avdiovizualnega. Zadnjo podskupino, ki jo nato vsako leto praviloma lahko preštevamo na prste ene roke, sestavljajo tisti filmi oziroma njihovi avtorji, ki ustrezajo vsem zgoraj navedenim strogim kriterijem, za nameček pa vrtajo v same korenine ustaljenih nazorov in percepcij kinematografskega izraza ter slednjega nadgrajujejo v še nikoli poprej videno in izkušeno.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!