Mise en scène kot dispozitiv: uvod

Tradicionalne opredelitve mise en scène vselej temeljijo na predpostavki, da je film v prvi vrsti umetnost, nekoliko manj pa tudi družbeni diskurz in medijska oblika. In če kasnejši pristopi dopustijo širši razpon perspektiv, je mise en scène v svoji izmuzljivosti še vedno redko deležen prave pozornosti. Pri poskusu, da bi doumeli ta njegov konceptualni preostanek, ga lahko začnemo ponovno premišljati preko njegove ekspresivne tradicije – tako, da se soočimo z njegovimi globoko ukoreninjenimi pomanjkljivostmi. Odločilno izhodišče pri tem predstavlja delo Raymonda Bellourja, kjer je poudarek iz scène (in vse klasicistične prtljage, ki jo ta vleče s seboj) premaknjen k ustanovni gesti filma, k ‘postavitvi’ samih podob. Konceptualna oživitev te geste in njene ekspresivne mnogoterosti nam lahko omogoči, da pojem mise en scène razširimo v dispozitiv, v ureditev elementov, ki tvorijo določeno filmsko formo ali stil. In četudi dispozitiv v osnovi deluje kot skupek omejitev, ne gre za rigiden formalni sistem, temveč je ta odprt za mnogovrstnost avtorskih strategij, ki jih lahko odkrivamo skozi celotno zgodovino filma.

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!