Mutci postfordizma

Zastavek pričujočega spisa je zelo skromen in se omejuje na nekaj kratkih notic o nečem, kar bi pogojno lahko imenovali spodletelo srečanje filmske teorije in teorije postfordizma. Tezo spodletelega srečanja povzemamo prosto po teoretski psihoanalizi, kjer velja, grobo rečeno, da spodletelost prvega srečanja ne pomeni dejanskega neuspeha. Spodletelost ne vodi nujno v slepo ulico, temveč nasprotno – prav mogoče je, da s seboj prinaša obet precej produktivnega razmerja. Ta teza skratka temelji na predpostavki, da iz spodletelosti srečanja vznikne objekt, ki je obema teorijama skupen, spodletelost postane njuna medsebojna meja, ki odslej tvori njuno notranjo vez. Ker tega objekta ni mogoče zapopasti neposredno, ker se do njega, kakor nekje pripomni Dolar, ne da pristopati drugače kot po ovinkih, pravzaprav po zavojih okoli njega, je tekst organiziran kot niz pisem neke neobstoječe korespondence med dvema naslovnikoma, med teoretikom filmskega zvoka Michelom Chionom na enem naslovu in teoretikom postfordizma Paolom Virnom na drugem. Tekst je skratka bolj poštarski kakor analitičen, bolj nagajiv kakor resen, bolj damski kakor gentlemanski.

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!