Naj vztrajajo v uporu

Film ima dve življenji. Vsako od teh življenj je na enem koncu neskončno in na drugem končno. Tam, kjer je končno, ostaja v stiku, a ločeno od svojega drugega življenja. Ti dve življenji imata ime: postajanje filma in ostajanje filma. Ko film ostaja, ostaja iz svojega postajanja, in ko postaja, postaja, da bi ostal. Videti film pomeni postati del njegovega ostajanja; pisati o filmu bržkone toliko bolj.

V zgodovino se ne vpiše tisto, kar se ji prilagaja, pač pa to, kar jo spreminja. Neko odkritje, nek nov filozofski jezik ali sistem, upojmovljenje strahu, stisk in bolečin, nekje prisotnost filmske kamere in kdaj tudi kdo za njo. Zato povejmo, da je Sylvain George posnel Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.) (Qu’ils reposent en revolte [Des figures de guerres I], 2010). Slovenski javnosti se je predstavil v Slovenski kinoteki januarja letos.

Kakšen pomen ima ta film? Katero pomenskost razdira in kaj skozi njega dobi pomen? Dober film ima danes velik problem: boljši kot je, težje je o njem pisati, težje ostaja. Bolj kot je skozi katerikoli spekter ali metodo vpričevanja uprizorjene realnosti iskren, bolj razkriva razsulo političnega pri/v subjektu. Zato je prvi odziv na ta film lahko zgolj molk, evidenca razsula – pretresenost, nekaj, kar bi bilo bolje ne videti. Pisati o takem filmu zato ne more biti malodane spontani odziv zasidrane kritiške narave, pač pa naloga, begoten poskus vzbuditve političnega v pišočem, vsaj v pišočem. To je film, ki je do gledalca zahteven ali pa ga pusti praznega.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!