Ne okreći se sine Branka Bauerja: stil in ideologija vojne (partizanske) melodrame

Eden najpomembnejših hrvaških in jugoslovanskih filmov 50ih, Ne okreći se sine Branka Bauerja, se pogosto omenja kot umetniško dovršen partizanski film, čeprav zares ne prikazuje nobenih partizanov (kot to počno »pravi« partizanski filmi, kakršne so režirali Veljko Bulajić, Stipe Delić, Žika Mitrović in drugi avtorji). Tisto, kar je pri Bauerju zanimivo, je njegova spretnost pri uporabi klasičnega pripovednega sloga in nevsiljiva vpeljava ideologije v zanimivo in melodramatično akcijo. Tekst se ukvarja s temi pripovednimi strategijami, na primer z vizualnimi kriteriji za izbiro igralcev, z uporabo raznolikih socialnih ozadij in, morda najpomembnejše, s sprevračanjem gledalčevih pričakovanj. Liki v Bauerjevih klasično pripovedovanih filmih pogosto nisto to, kar se zdi na prvi pogled, kar ideološko nabito vsebino napravlja težje zaznavno in posledično lažje prebavljivo. Pomembno je tudi razumeti, da je esencialni konflikt filma melodramatski in se osredotoča na družinsko ljubezen, na ljubezen med očetom, ki pobegne z vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče Jasenovac, in sinom, ki ga vzgajajo fašistični ustaši. Ideologija postane del tega konflikta šele potem, ko želi oče svojega ne preveč všečnega potomca prevzgojiti.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!