Nekaj fragmentarnih osebnih zapiskov ob gledanju nekaterih filmov Manoela de Oliveire iz novega tisočletja

Malo filmov iz tega tisočletja, ki sem jih videl, me je tako globoko navdušilo kot Čarobno ogledalo (Espelho Mágico, 2005) Manoela de Oliveire. Ta film preko zgodbe, ki je videti popolnoma čudaška (scenarij je povzet po romanu, ki ga je napisala Agustina Bessa Luís), povzema najglobljo željo filma kot takega: to je film o skoprnenju od želje po Videnju. Film o smrti od želje po Videnju.

Alfreda (Leonor Silveira), ekscentrična aristokratinja, ki si od otroštva naprej neskončno želi, da bi uzrla Devico Marijo (in ki jo je nedavno do konca vznemiril izsledek neke biblicistične raziskave, da je bila Devica Marija v resnici bogata – bogata tako kot ona sama), v svojem prelepem dvorcu dobesedno skoprni od te želje. Vmes se zgodba na trenutke odvija tudi komično, a vsi bizarni načrti mladeniča, ki pride iz zapora k njej v službo, in njegovega sodelavca in sodelavke, da bi jo ozdravili te želje s prevaro, se sami od sebe umaknejo intenzivnosti te želje po Videnju. Vsa zgodba, ki ji v filmu sledimo, se umakne intenzivnosti želje po Videnju. Vmes za hip razberemo, da si Alfreda, poročena s starcem, zaljubljenim v glasbo, do bolečine želi otroka, vmes za hip zaslutimo tudi prebujanje neke erotične napetosti v odnosu do mladeniča, bivšega zapornika, ki je pri njej v službi – a vse to se umakne pred intenzivnostjo želje po Videnju. Nobene naivnosti; v filmu padajo pripombe tipa: »Če ni zaupanja, ne moremo nikogar prevarati.« Alfreda nima nobenega zaupanja, samo neskončno željo po Videnju.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!