Če glasba kot strukturirano zaporedje zvokov deluje tako, da ji skušamo pripisati smisel, a ta vsakič znova umanjka, potem film kot strukturirano zaporedje podob, ki temelji na specifičnem organiziranju narativnega materiala, deluje tako, da je smisla vedno preveč. Prav v tem velja prepoznati dvojnost glasbe znotraj filma; brez filma je je preveč, a je v filmu že način, kako utrjujemo narativne obrazce. Avtor v prispevku izhaja iz treh mejnih situacij – hrumenja projektorja, žvižganja ter zgodovinske linije Ives-Isler Hermann, ki jih osvetli na posameznih filmskih primerih.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!