Odpadna estetika preglasila dominantno medijsko govorico

Kamera v gibanju. Nikoli pri miru, nikoli osredotočena. Svet spremlja z višine srca, z gledišča človeka, ki še ni odrasel, a tudi otrok ni več, ki mu je dostopno vse, a je njegov zorni kot omejen in nikoli ne vidi vsega. Prav takšnega, kot so junaki tega filma. Kamera beleži njihove noge in prah, ki se dviga, medtem ko stopajo, mimoidoče, ki hitijo po opravkih, improvizirane stene bivališč v barakarskem naselju, temačne vhode in njihove prebivalce pri vsakdanjih opravilih, ne da bi se enkrat samkrat usmerila navzgor. To je svet brez neba. Kamera spremlja junake za mizo, med jedjo, med pogovorom, po domovih, ki nimajo vrat in je vsak znotraj hkrati že zunaj in obratno, hkrati pa nimajo oken in so zasloni televizorjev edini vir svetlobe. Ko se ta mračen svet predmestnega sluma na jugu Filipinov končno odpre, ko je pred nami odprto morje in nad nami prostrano nebo, je tema. Prihodnost bratov Richarda in Raymonda, najstnikov, ki sta se znašla na nasprotnih straneh vojne gengov, je bila odločena, še preden smo izvedeli zanju. Oče prodaja travo, denarja, ki ga mati pošilja iz Manile, ni nikoli dovolj. Richard, starejši, vodja genga Nova luna (Bagong Buwan), se čuti odgovornega in brata sili, naj hodi v šolo. A Raymond je bil pravkar sprejet v geng Otroci noči (Batang Dilim), ki je Novi luni sovražen, vodi pa ga Tomas, ki je zaljubljen v Richardovo punco Jenny-Jane. Richard in Jenny-Jane se pripravljata na pobeg, a stvari se obrnejo drugače. Ob polnoči se genga spopadeta. V končnem obračunu Tomas Raymondu zaukaže, naj ubije brata. Medtem pa Richarda že iščejo odredi smrti, ki imajo na vesti mnoge nerazrešene umore mladoletnih gangsterjev in jih domnevno podpira tudi vseprisotni župan Danilo Dularte Suarez.

Pepe Diokno, dobitnik letošnjega leva prihodnosti na beneškem filmskem festivalu, naravnost mojstrsko obvladuje igro svetlobe in teme, vidnega in nevidnega, ter s tem ustvarja srhljivo atmosfero sveta brez izhoda. Enako kreativno kot na ravni podobe je tudi njegovo ustvarjanje napetosti med prostorom znotraj in prostorom zunaj polja na ravni zvoka. Župana Danila Dularteja Suareza v filmu nikoli ne vidimo. Njegova prisotnost je omejena na raven zvoka, a prav kot taka odločilno zaznamuje atmosfero filma. Diokno, komaj 22-letni študent filmske režije iz Manile, najbrž v ničemer ni tako radikalno posodobil jezika filma kot prav z rabo zvoka, zlasti zvoka, ki mu ne vidimo izvora, akuzmatika. Odsotnost oken, neba, nemožnost pogleda drugam na ravni podobe namreč spremlja – poudarja – stalna prisotnost tega »drugje« na ravni zvoka. Ta »drugje« je tako grozeč prav zato, ker je izključen iz vidnega sveta, ker ga slišimo, vendar ne vidimo. Zanj vemo, a nanj nimamo nobenega vpliva.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!