Počemu? Hvala Bogu za Franceta Brenka!
Zakaj bi bilo treba po njegovih tekstih posneti ultimativni slovenski film (in ga potem izgubiti)
France Brenk v Filmskih zapiskih, objavljenih leta 1951, omenja prve tri filmske knjige, ki so – še pred II. svetovno vojno – izšle v Sloveniji. In ni zadovoljen. Za začetek, Franjo Aleš je leta 1930 objavil knjigo Film: kultura – vpliv – zabava, v kateri navaja »poleg drugih napačnih podatkov tudi to, da se je prva filmska predstava vršila v New Yorku dne 20. aprila 1896. leta, prvi kinematograf pa je bil po njegovem 2. aprila 1902«. Ker je knjiga – pravzaprav knjižica, 96 strani – izšla leta 1930, pomeni, da je bil Franjo Aleš tam, pri izviru, ko se je vse skupaj začelo, ko je torej film nastal. Bil je povsem blizu, ni bil še časovno oddaljen, ampak je ta čas, odkritje in prihod filma, neposredno doživel, zgodovino filma je lahko zaobjel z enim samim pogledom (dobrih 30 let), pa kljub temu ni vedel, kdaj se je vse skupaj začelo in kdaj je nastal film – kdaj se je »vršila prva filmska predstava« in kdaj se je pojavil prvi kinematograf, tako da se zdi, kot da je Aleš – v odsotnosti podatkov, arhiva ipd. – le sklepal, ugibal, špekuliral. Kot da je pisal o nečem, kar se je zgodilo v megli srednjega veka. Skušal je približno zadeti. In približno je tudi zadel – zgrešil je le leto in kontinent. Brenk poudari, da Aleš »vnaša le zmedo v pojmovanje filma«.
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!