Hibridnost in neulovljivost polja prvoosebne kinematografije je verjetno eden od razlogov za njegovo šibko sistematično raziskanost v primerjavi z drugimi filmskimi žanri. Kot večkrat poudarja Laura Rascaroli, avtorica ene redkih temeljitih raziskav tega segmenta kinematografske produkcije (The Personal Camera: Subjective Cinema and the Essay Film), filmskega eseja oz. prvoosebne kinematografije širše, ni mogoče strditi v kategorijo filmskega žanra z jasno določenimi značilnostmi, saj gre bolj za »polje eksperimentalnosti«, za katerega so značilni »heretičnost in odprtost /…/ neformalnost.« Delo Laure Rascaroli želi slediti prilagodljivosti forme filmskega eseja, ki se vsakokrat sproti redefinira glede na obravnavano tematiko (tudi kadar je tematika ta forma sama); avtorica se ogiba pretirani sistematizaciji in absolutizaciji ugotovitev pri obravnavi tega eksperimentalnega hibrida ter tako svojo metodo raziskave uglasi z raziskovalnim poljem. Obravnavo posameznih – pogojno rečeno – »podzvrsti« avtorica vsakokrat odpre z diskusijo o njihovih obstoječih teoretskih in kritiških diskurzih (ki prav tako niso del kakih obširnih raziskav, temveč se pojavljajo sporadično v kritikah posameznih del, ob robu obravnave sodobnih dokumentarnih pristopov ali pa v manifestativni obliki – v zapisih samih režiserjev). Tem sledi obravnava (kanoničnih) primerov prvoosebne kinematografije, ob katerih se ponekod dotika tudi problemov, ki so v splošnem relevantni za prvoosebni film (npr. vprašanja voice-over, najdenega arhivskega materiala, performativnosti avtorja itd.), žal pa pogosto (zlasti v drugem delu) ostaja na ravni partikularnih obravnav primerov, četudi povsem v skladu z avtoričino željo po ogibanju prekomerni sistematizaciji. Res je sicer, da je temu nasprotna želja po bolj obširnih splošnih ugotovitvah v kontekstu obravnavane produkcije nekoliko paradoksalna (zaradi že omenjene hibridne narave predmeta), prav tako kakor poskus Laure Rascaroli, da bi orisala »splošne tendence« žanra, katerega najmočnejša tendenca naj bi bila odsotnost vsakih splošnih tendenc – a ta paradoksnost je, kot bomo videli, povsem v skladu s paradoksalnostjo diskurza obravnavanega predmeta samega (prvoosebne kinematografije), ki je prav tako razpet med tendenco po podajanju neke resnice in samorefleksivnim zavedanjem o nemožnosti tega podjetja.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!