Pustiti kinodvorano

Kako je videti javni film in komu je namenjen, ko se kinodvorane zaprejo? Članek za izhodišče vzame pandemijo koronavirusne bolezni v letu 2020 in zagovarja stališče, da kino v kriznem času ne more delovati tako kot običajno. Prav ta trenutek nam daje ustvarjalno priložnost, da znova preučimo vlogo javnosti pri kinogledalstvu. Anonimnost in oddaljena družabnost sta poglavitni za kinematografsko izkušnjo, vendar nista ključni komponenti vsake filmske izkušnje. Zato moramo preizkušati nove, bolj skupnostne in manj anonimizirane oblike srečevanj; fizična oddaljenost namreč ne preprečuje družbene bližine, še manj zahteva anonimnost. Film ima zmožnost, da v naših življenjih deluje zunaj kinodvoran; z umikom dominantnih arhitekturnih konfiguracij v ospredje stopajo alternativne prakse gledanja. Projekcije na političnih protestih in pretočno predvajanje v živo sta zgolj dve iz množice raziskovalnih taktik, s katerimi avtorja raziskujeva domiselne alternative tradicionalni filmski črni skrinji. Eksperimentalni prikazovalni modeli lahko ustvarjajo prostore nepričakovane bližine v času socialne oddaljenosti. V trenutku, ko kinodvorano (kot skrajno končnost prikazovanja) pustimo za seboj, so naše možnosti omejene zgolj z domišljijo.

Prevedel Miha Poredoš
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!