Realno in Kinematografska pripoved

Jacques Rancière, ki sodi med ključna imena sodobne politične filozofije, se v svojem delu najintenzivneje ukvarja z vidiki politike emancipacije in estetike. Vsekakor njegovo ime tudi v Sloveniji že dolgo ni neznanka, saj sta bili, poleg vrste predhodno objavljenih razprav, leta 2005 prevedeni njegovi monografiji Nerazumevanje: politika in filozofija in Nevedni učitelj: pet lekcij o intelektualni emancipaciji, pred kratkim pa sta izšli še deli Emancipirani gledalec in Kinematografska pripoved. Rancière se uvršča v krog tistih eminentnih mislecev sočasja, katerih osnovne raziskovalne zaveze ne predstavlja filmska umetnost, temveč se – ob znanstveni osredotočenosti znotraj humanističnih in družboslovnih disciplin, zlasti filozofije, psihologije, psihoanalize, sociologije ali umetnostne zgodovine – s svetom gibljivih podob soočajo priložnostno, zato pa nič manj zavzeto in prodorno. Med njimi najgloblje brazde v aktualno filmsko misel režejo zlasti Michel Chion, Gérard Wajcman, Alain Badiou, Georges Didi-Huberman ali Jean-Luc Nancy.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!