Samo nekaj besed o belini in tišini novega filma Vlada Škafarja

Če hočem začeti pisati o filmu Deklica in drevo iz leta 2012 (pišem po enem samem ogledu; morda bi bila, če bi film videl večkrat, moja percepcija drugačna; dopuščam tudi možnost, da bi bilo v njej manj fascinacije in več kritičnosti), moram začeti s koncem, ki je obenem nekaj čisto drugega kot tisto, kar si običajno predstavljamo z besedo »konec«. Nič manj ni začetek; še več: nič ne more biti bolj začetek, kot je ta konec. Je tisto, kar je pred vsako podobo.

Približno pol minute gledamo belino. Ta belina nikakor ni enaka belini platna, če je puščeno prazno. Da se na platnu v pol minute zgosti ta belina, je potrebnih 83 minut. Bistvena je razlika med praznim platnom in praznino, vzpostavljeno na platnu v procesu gledanja. Platna ni težko pustiti praznega; ampak to, da je na njem v tako čisti obliki dana v videnje polnost praznine, je v nekem smislu največ, kar je na njem sploh mogoče doseči.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!