Se zgodba lahko konča?

Raoul Ruiz (1941–2011), v Čilu rojen režiser preko sto filmov, za katere je v teku petdesetletnega ustvarjanja prejel več uglednih festivalskih nagrad, je v svojem zadnjem velikem delu priredil roman Misteriji Lizbone portugalskega avtorja Camila Castela Branca. Nesrečno dejstvo, da prevod Brancovega romana iz devetnajstega stoletja v angleščino (pa tudi v slovenščino) ne obstaja, preprečuje, da bi ugibali o tem, koliko romana je prisotnega v posneti različici leta 2010. Eno je vendarle jasno: Ruizova filmska interpretacija Misterijev Lizbone prinaša perfekcionistično, nadvse ambiciozno epopejo v žanru kostumske drame, po ogledu katere avtorstva Misterijev morda ni pretirano vezati tudi ali predvsem na ime Raoula Ruiza. Misteriji obstajajo v dveh različnih formatih: Ruiz je obenem snemal film in televizijsko miniserijo, ki se lahko pohvali s šestimi enournimi epizodami. Gre za informacijo, ki ni brez simboličnega dodatka. Razkošje minutaže je nemara treba brati skupaj s hipotezo, da je mogoče Misterije vedno še razvleči: denimo iz filma z 272 minutami v serijo, ki znaša 90 minut več. Na neki temeljni, formalni ravni, ki jo bomo skušali v besedilu razprostreti, gre namreč za neskončno pripoved, ali drugače, za zgodbo, ki govori o nemožnosti svojega lastnega sklepa.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!