Slovenija je Slovenija

Soba je soba, miza je miza, stol je stol, štedilnik je štedilnik, korito je korito. In ko to sestavimo, dobimo kuhinjo, prostor, v katerem kuhamo, jemo in pomivamo posodo. In ko je kuhinja kuhinja, se v ničemer bistvenem ne loči od ostalih kuhinj – enako pa, po analogiji, velja tudi za spalnico in stanovanje na splošno. Stanovanje je stanovanje, pač prostor, v katerem bivamo, ko nismo v službi.

Tako bi nam najbrž odgovorili zdaj že nekdanji člani uprave, zdaj že nekdanji člani nadzornih svetov, zdaj že nekdanji vodje sektorjev ter vsi ostali zdaj že nekdanji visoki in srednji kadri zdaj že nekdanjih slovenskih gradbenih podjetij, ko bi jih soočili z bivanjskimi razmerami migrantskih delavcev – fizičnega materiala zdaj že nekdanjega uspeha zdaj že nekdanjega gradbenega sektorja. Seveda to ni kakšen nadstandard, bi nadaljevali, a morali se boste strinjati, da nastanitve ustrezajo definiciji bivalnega prostora. Postelja je? Je. Miza je? Je. Štedilnik je? Je. Torej?

Čeprav tovrsten birokratski argument spontano začutimo kot napačnega, moramo vendarle priznati, da je, tehnično gledano, neovrgljiv. Lahko bi mu oporekali v imenu občutka, lahko bi tovrstnemu »standardu« oporekali s protiprimeri luksuznega nadstandarda, ki so si ga znali privoščiti zgoraj omenjeni, a morda je bolje, da ga vzamemo zares in ga priženemo do konca. Torej: ne le da tudi za bivalne prostore migrantskih delavcev velja, da je soba soba, miza miza, stol stol, štedilnik štedilnik in korito korito, temveč to v strogem smislu velja samo zanje.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!