Totalitarizem podobe v dobi postmedijev

Od prvih očitnih znakov začetka časov »konca reprezentacije« – kot je pred pol stoletja poudaril Deleuze – se moramo ukvarjati z razširjenim zavedanjem o vztrajni spremembi umetnosti in refleksij o umetnosti v družbenih okvirih insti¬tucionalnih in tehnoloških kontekstov. Analiza interakcij, začenši z izumom filma, umetniške prakse in teorije, vključno z estetiko, poudarja pomen pojmov, kate¬gorij in agensov gibanja. Pojav tako imenovane postmedijske epohe pomeni novo odločilno spremembo po tisti, ki se je razkrila kot prevladujoči začetek množične kulture, in druge spremembe, ki je bila označena kot dogodek (Badiou) revolucije šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ker se zdi, da je še vedno prevladujoča teoretska neodločnost glede značilnosti nove spremembe, umetniška praksa katere koli možne zvrsti odraža v osnovi enako neodločnost. Dejstvo, da je »film« še vedno pojem, ki v glavnem pomeni gibljive slike, medtem ko je digitalizacija povzročila zastarelost materialnega (celuloidnega) filma, je osnovna metafora procesa izgi¬njanja označevalcev, povezanih s pojmom umetnosti. Toda v kompleksnejšem smislu se vprašanja o korelaciji med formo in vsebino pojavljajo v novih konfi¬guracijah, pa tudi v epistemoloških in ontoloških problemih estetike, kar zadeva opredeljevanje predmetov analize.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!