František Čap ne velja za »velikega avtorja« slovenskega filma, a hkrati težko zanikamo, da je avtor velikih slovenskih filmov, na prvi pogled morda zgolj uspešnic pri domačem občinstvu. Kakor uspešnici Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957) tudi Trenutke odločitve (1955) odlikuje nekakšna »lahkotnost« pripovedi, kakršne v slovenskem filmu ne vidimo pogosto. »Lahkotnost« sem dala v narekovaj: četudi ta na mnogih ravneh prežema prej omenjeni romantični komediji, ki sta bili v trenutku velikanska hita tudi v drugih republikah naše tedanje federacije (sta lahkotni in nezahtevni v svojem bistvu in po naravi), gre pri Trenutkih odločitve za povsem drugačno lahkotnost – zanesljivo ne za lahkotnost pripovedi, vsebine ali sporočila, temveč za nekakšno »tekočost« ali spretnost pri predstavljanju, prikazovanju, podajanju. Gre za veliko prizadevanje, za precizno in gosto filmsko ustvarjanje, ki ne temelji na preprostosti (ta gledalcu pogosto zelo ugaja), temveč na natančno domišljenih in izpeljanih filmskih prijemih, ki v vsaki podrobnosti sporočajo, kar jim je namenjeno. V Trenutkih odločitve potemtakem ne gledamo lahkotnosti, temveč težo filmskega izraza režiserja in njegove ekipe, ki pa v gledalčevo dojemanje in razumevanje trči na »lahkoten«, preprost in zlahka prebavljiv način.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!