V začetku je bil greh in Kruh in sol

Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so se za slovenski film, ki se je tedaj šele dodobra porajal, zgodili pomembni premiki. Decentralizacija državne kinematografije se je zaključila. Proizvodnja filmov se je ločila od distribucije in prikazovanja. Državne dotacije, brez iztržka od prodanih vstopnic, so bile nezadostne za nemoteno produkcijo domačih filmov. Producentske hiše so se zato morale ozreti za novimi, dodatnimi viri financiranja. Najpogostejša oblika pridobivanja finančnih sredstev je bilo nudenje produkcijskih uslug tujim filmskim producentom.

Barvita pokrajina, balkanska eksotika in ugodni klimatski pogoji so v času kraljevine Jugoslavije, kljub temu da ta ni imela posebno razvite kinematografije, v te kraje privabili številne filmske ekipe, v katerih zasledimo med režiserji in igralci tudi odmevna imena (Alexander Korda; Mihaly Kertész – bolj znan kot Michael Curtiz, avtor kakšnih sto hollywoodskih filmov, med njimi tudi kultne, z oskarji ovenčane Casablance; klasik nemškega ekspresionizma Friedrich Murnau; igralka Asta Nielsen …). Vabljivi pogoji in nekaj tradicije so poleg ekonomskih vzrokov – s finančnimi težavami so se v tem slabem desetletju po drugi svetovni vojni namreč otepale prav vse evropske kinematografije – skozi priprta vrata v »železni« zavesi v te kraje ponovno pripeljali tuje filmarje. Na prostem trgu so se tačas znašli mnogi filmski delavci, saj je nova ureditev jugoslovanske kinematografije skoraj vse filmske avtorje »porinila« v svobodne poklice. Na Slovenskem je v tem času ob redni proizvodnji Filmskih obzornikov in kratkih, predvsem dokumentarnih filmov nastalo le pet domačih celovečercev. Navdušenja, ki ga je vzbudil Štigličev prvenec Na svoji zemlji (1948), in opaznega domačega, pa tudi mednarodnega uspeha, ki ga je dosegel Galetov Kekec (1951), ostali filmi niso bili deležni. Polet in željo po ustvarjanju filmskih umetnin so zavirali tako pomanjkanje izkušenj kot tudi veliko premalo solidnega poznavanja filmske obrti ter skromna tehnična opremljenost mlade kinematografije. Vsega tega se je kar najbolj zavedal tedanji direktor slovenskega podjetja za proizvodnjo filmov Triglav film, domiselni in podjetni ekonomist Branimir Tuma. Vedel je, da je filmska umetnost pomembna za mlado državo, pa tudi to, da je film gospodarska panoga, ki se mora nujno in čim hitreje vključiti v mednarodno delitev dela; obenem si je bil na jasnem, da je za uresničitev teh ciljev treba urediti razmere v kinematografiji, to pa je med drugim pomenilo posodobiti tehnične zmogljivosti ter poskrbeti za izobraževanje ustreznega kadra. Ob navezovanju stikov s potencialnimi tujimi partnerji je direktor Tuma v Nemčiji spoznal češkega režiserja Františka Čapa in mu ponudil sodelovanje s slovenskimi filmarji.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!