V eseju raziskujem, kako gledanje filmov v zaporih tako potrjuje kot kompromitira gledalsko pogodbo komercialnega obiskovanja filmskih predstav, pri čemer razčlenim različne vrste motenj, ki so določale in spreminjale filmsko izkušnjo v nekinema­tografskem okolju zapora v zgodnjem dvajsetem stoletju. Zaporniško gledalstvo preučim v odnosu do vprašanj nadzorovanja in varnosti na projekcijah v zaporu, kjer je prišlo do najrazličnejših motenj med zapornikom-gledalcem in platnom, vključno z vžigom vnetljivega nitrata v improviziranih projekcijskih kabinah, sovra­žnimi ali zatopljenimi pazniki, izbruhi pretepov med zaporniki in prisotnostjo dostojanstvenikov ali slavnih oseb. Z uporabo opisov zaporniškega gledalstva iz prominentnih arhivov in popularnega tiska konstruiram zaporniško obiskovanje filmskih predstav kot enigmatičen in diskurzivno kompleksen pojav – pomemben, čeprav slabo razumljen primer filmskega aparata.

Prevedla Maja Lovrenov
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!