Vnaprejšnji spomin Davida Lyncha

Smrt Davida Lyncha za dobro obveščene ni bila presenečenje, a kljub temu je bila prezgodnja. Vsekakor pa je ta izjemni avtor konca analognega in začetka digitalnega filma sam vnaprej določil spomin na samega sebe. Na filmu je imaginacijo upodabljal tako, da je sugeriral njeno realnost, in realnost tako, da je sugeriral njeno imaginarnost. Lynch je v velikem delu svojega opusa, sestavljenega iz kratkih eksperimentalnih filmov, celovečernih filmov, televizijskih serij, videoinstalacij ter slikarskih del, predstavil filmsko mišljenje, ki je prestopilo omejitve kognicije in se pogreznilo v ontološki paradoks odnosa med delom in celoto. Misterioznost v presledkih diskontinuiranih narativnih fragmentov je konstitutivna sestavina njegove atmosfere kot izraza filmske forme. Pri vsem tem pa Lyncha ne gre razumeti samo kot esteta obnovitve sublimnosti, saj v njegovih filmskih refleksijah najdemo dobro premišljeno kritiko družbe in resignacijo spričo generiranja zla iz notranje strukture intersubjektivnih razmerij.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!