Vstaja zombijev: ulica, kino, KINO!

»I cannot even hint what it was like, for it was a compound of all that is unclean, uncanny, unwelcome, abnormal, and detestable. It was the ghoulish shade of decay, antiquity, and dissolution; the putrid, dripping eidolon of unwholesome revelation, the awful baring of that which the merciful earth should always hide. God knows it was not of this world – or no longer of this world – yet to my horror I saw in its eaten-away and bone-revealing outlines a leering, abhorrent travesty on the human shape…«
H. P. Lovecraft, The Outsider

Takole je Lovecraft v svoji kratki fantastični prozi leta 1921 snoval prototip sodobnega zombija, te najmodernejše med fikcijskimi pošastmi, ki pa je vendarle tudi najbolj filmska. Brez pedigreja gotske fikcije in romantične folklore, brez kulturnega (in povečini ekonomskega) kapitala, je zombi resnično »zaživel« šele na celuloidu. In še tam je dolgo veljal za drugorazredno zlo, potisnjeno na ceneno obrobje že tako marginalnega žanra grozljivke. Da se mu je status – najprej družinski, nato še družbeni – znatno izboljšal, gre zasluga očetu sodobne zombijade, Georgeu Romeru, ki je kinematografskega pankrta konec 60-ih najprej vzel za svojega, nato pa ga v 90-ih še, povsem nenamerno, katapultiral v blockbusterski mainstream (tja se zombi prebije zaradi izjemne uspešnosti in donosnosti videoigre Resident Evil, zasnovane po navdihu Romerovih filmov). Od tedaj smo priča vsesplošni zombifikaciji, ki se je v novem tisočletju razmahnila od Hollywooda do kinematografij vseh kontinentov, od britanskih »kitchen sink« zombi komedij do Vstaje kubanskih zombijev (Juan de los Muertos, 2011) in Pakistana (Zibahkhana, 2007). Prežema vse pore popularne kulture, buri znanstveni, politični in finančni imaginarij ter ne nazadnje bruha na »ulico«.

Da se je zombi nedavno znašel na cesti, pa ni le simptom domače politične, pač pa tudi filmske kulture. Grozljivi žanr je pri nas na slabem glasu. Redko polni strani filmske periodike. S težavo se prebije v redno distribucijo, in ko vendarle v zgoščeni invaziji zavzame filmska platna, potrebuje utemeljitev, naj gre za okrilje žanrskega festivala, tematsko prikladnost oktobrske noči ali pa kontekst aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Kot bi občutek krivde, tisti klasični freudovski motivator smrtne groze pred vračanjem umrlih, strahu pred zombiji torej, okužil distributerja in prikazovalca, filmskega misleca, urednika in cinefila. Če pa je zombi najbolj filmska pošast, je njeno legitimno mesto tu, na straneh te žlahtne revije. In seveda v onem drugem (to je, prvem) kinu, kjer se ne obračajo strani, pač pa vrtijo projektorji. Letošnjega aprila je zombi sijal s kinotečnih. Čeravno je tej pravi mali renesansi, med katero je bilo zombije mogoče videti na ulici, jih nato gledati v Kinoteki in zdaj še misliti v KINU!, botroval tisti zunanji, nefilmski dejavnik, politični mrk.

Prav tu, v tem epicentru družbenega vrenja, v katerega svoj – kot vselej lucidni – termometer pogrezne Nil Baskar, se začne pričujoči tematski blok. Skozi izbrane etape zombijeve osemdesetletne filmske kariere, skozi žanrsko mehaniko in politično metaforiko te potentne figure, se nato sprehodijo avtorji pisanih okusov in teoretskih provenienc: britanski Neil Young in ameriški Eric Kohn se vrneta k počelu, k Lugosiju in Halperinu, na pečine Griffith Parka; moj poklon gre velikanom evropske zombi eksploatacije in prve zlate dobe post-romerovske zombijade; Cerise Howard v Melbournu razmišlja o kanadskem Maddinu kot najbolj zombičnem avtorju ne-zombi filma in cinefiliji kot ultimativno zombični fascinaciji; Katja Čičigoj in Mirt Komel pa preve(t)rita utečene korelacije med zombijsko alegoričnostjo in sodobno realnostjo na primerih Otta, gejevskega zombija (Otto; or, Up with Dead People, 2008) Brucea LaBrucea ter Kirkmanove stripovske / Darabontove televizijske serije s hodečimi mrtveci. Z Rokom Benčinom se dosje izteče v svoj cliffhangerski konec, v zevajočo rano, široko odprto za nadaljnja razmišljanja, o zombijih in drugih filmskih pošastih.

Za konec še zahvala: vsem avtorjem, ki so prispevali dragocene misli, in tistim nesojenim, ki jim je umanjkal čas, ne pa tudi želja in žilica za grozljivo, pa Kinoteki za vse tiste zombije, ki so aprila prežali iz njenih projektorjev, in Juriju Medenu za vsa žanrska snovanja in kramljanja. Naj bo še mnogo takšnih priložnosti in naj se ti vzgibi porajajo od znotraj – iz predanosti filmu, torej tudi žanru, torej tudi srhljivemu, gnusnemu in grozljivemu!