Syberbergov Parsifal do skrajnosti prižene zavest o tem, da v filmu sinhronizacija med vizualnim in zvočnim posnetkom vselej že implicira izhodiščno nesinhronost. Deleuze je ob tem filmu pisal o iracionalnem razmerju med vizualnim in zvočnim posnetkom, v katerem avdiovizualna podoba ni celota, ampak »zlitje raztrganosti«. Ni naključje, da je bil Syberbergu v tem filmu za izhodišče Wagner. Članek skuša pokazati, da film nikakor ni samovoljna postmodernistična (nad)interpretacija Wagnerjeve mojstrovine, ampak ravno v svoji ekscentričnosti najradikalneje sledi konsekvencam nečesa, kar je v konceptualnih izhodiščih v razmejevanju in povezovanju zvočnega in vidnega sveta začrtal sam Wagner. Sredstva tehnične reprodukcije so omogočila na nov način ozavestiti izkušnjo inkomenzurabilnosti med obojim, o kateri govori Wagner, pri čemer pa so v povezovanju te inkomenzurabilnosti v razmerju do zunanjega in notranjega sveta prinesla tudi presenetljiv preobrat.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!