Ko je kapitalizem postal senca

Kaj bi bila lahko podoba kapitalizma? Kako bi bila videti? Bi bilo v neposrednosti podobe možno zaobjeti tisto, kar definicija lahko zaobjame zgolj s pomočjo kompleksne mreže intelektualnih posredovanj v kritiko politične ekonomije: govorimo o izkoriščanju dela? Vse od časov, ko je Eisenstein razmišljal o filmski verziji Marxovega Kapitala, je bilo razmerje med filmom in reprezentacijo izkoriščanja dela problematično. O revolucijah in o raznih zgodovinskih trenutkih ljudskih vstaj je bila posneta vrsta filmov, le maloštevilni pa se ukvarjajo z ne-humanističnim portretiranjem izkoriščanja dela. Ta zagata, ki politični film preganja že od njegovih začetkov, se je še posebej zaostrila lansko leto, ko so številni filmi iz ZDA skušali reprezentirati enega najbolj pomembnih zgodovinskih dogodkov zadnjih let, finančni zlom iz leta 2008. Na kakšen način je mogoče abstraktnost zgodovinske krize prevesti v neposredno in takoj razumljivo reprezentacijo? Kako iz neoprijemljivega pojma kapitala izluščiti konkretnost in grobost socialnih konfliktov?

Integralna verzija besedila v angleščini se nahaja v tiskanem KINU!