Z realnim se je nekaj zgodilo

Zakaj je film Nadja in nilski konji (Nadia et les hippopotames, 1999) težko gledljiv? Film nam sam prišepne odgovor: preprosto zaradi »nilskih konjev«, teh sindikalistov, ujetih v arhaične stereotipe družbene pravičnosti in družbenega boja, ki se jim je novembra leta 1995 zoperstavil dobršen del progresističnega intelektualnega mnenja, vključno z Alainom Juppéjem. Odgovor ni prepričljiv. Ko gledamo združene delavce v Žerjavici (Charbons ardents, 2000), ne občutimo takega nelagodja, pa čeprav njihovi argumenti, njihovi karakterji in njihova zgodba ponavljajo scenarij, ki se skoraj nespremenjen odigrava že zadnjih sto petdeset let. Neznosna ni stara aktivistična krama, temveč to, kar naj bi jo pomlajevalo – ta pristop, značilen za aktivistično fikcijo, ki skuša politično odkupiti z realnim in počlovečiti akterje družbenega konflikta, tako da niza življenjska protislovja, ki aktivista ločujejo od identitete njegove politične usmeritve: moški in ženske, politika in seks, aktivizem in vsakdanje življenje, življenjska protislovja, združena v emblematični figuri lumpenproletarke, ki vsaki kolektivni pobudi zoperstavi trmoglavo silo življenja iz rok v usta. Nadia, ki vpade na sestanek aktivistov z dojenčkom, je zadnja inkarnacija lika, katerega prototip je bila Marija razočaranega aktivista Büchnerja, odmevno pa sta ga proslavili Gruša ali Mati Korajža perverznega aktivista Bertolta Brechta. Ničeva gestikulacija, s katero nas skuša Nadia prepričati v svoj obstoj in izpričati človeškost svojih tovarišev, predstavlja nekaj takega kot možgansko smrt te veličastne figure.

Prevedla Katja Kraigher
Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!