Zgodovina in družbena protislovja v filmu: sodobni filmski socialni realizem

Film Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta, Walter Salles, 2004) kaže, deleuzovsko rečeno, postajanje mladega Che Guevare: »dobri človek«, ki želi pomagati trpečim, a le na osebni ravni, od primera do primera, in se tako odloči za študij medicine, v nekem trenutku izbere beg in se z motorjem odpravi na nomadsko tavanje po Južni Ameriki. Na tem potovanju postane revolucionar in si začne prizadevati za univerzalno emancipacijo, za osvoboditev človeštva kot celote.

Odločilni trenutek v filmu je morda prizor, ko mladi Che sreča brezpravne in revne delavce, ki mu pripovedujejo o svojem družbenem položaju. Che jih s tresočim glasom sprašuje, ali so se organizirali, ali se borijo za svoje pravice. Glasovi so tihi in intenzivni in potovanje se iz mladostniške avanture spremeni v revolucionarno postajanje. Ta prizor je obenem avtorefleksiven moment filma – v njem sam film reflektira svoje razmerje do družbenih razmer, ki jih prikazuje. V prizoru lahko vidimo, kako neka družbena situacija (stiska delavcev) deluje na opazovalca (mladega Cheja) »v živo«, kako ga ta situacija pretrese, mu da misliti, spremeni koordinate in »modus« njegovega potovanja … A srečanje med neposrednim opazovalcem in družbeno situacijo ni enako srečanju med filmskim gledalcem in družbeno situacijo, ki je prikazana v filmu. »V živo« ta situacija deluje pretresljivo in intenzivno – a kako zagotoviti, da bo tako tudi v filmu? Oziroma natančneje; problem, ki ga izpostavi avtorefleksiven prizor v Motoristovem dnevniku, je: kako, na kakšen način, v filmu prikazati družbeno situacijo, da bo delovala tako, kot deluje »v živo«? Kako ohraniti intenzivnost in pretresljivost »izvirne« situacije in njen potencial, da sproži revolucionarno postajanje? Kako oboje prenesti na filmski trak (ali pomnilnik)?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!