V enem svojih najbolj znanih besedil, Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, se Walter Benjamin dotakne tudi problema zvezdništva. Ta je povezan z njegovo obravnavo avre, ki jo Benjamin vpelje ob vprašanju reproducibilnih tehnik. Poglejmo, kako razvija ta problem:

»Okrog leta 1900 je tehnična reprodukcija dosegla raven, ko so postale njen predmet ne le vse tradicionalne umetnine, njihove vplive pa je najgloblje spremenila, ampak si je izbojevala tudi svoje mesto med umetniškimi postopki.«

Reprodukcija je dodobra spremenila karakter umetnine ali kar njen ontološki status. Bistvena za tradicionalno umetnino je po Benjaminu njena pristnost ali izvirnost, ta pa korenini v »tukaj« in »zdaj« umetnine, umetnina je »njena enkratna bivajočnost na mestu, kjer je«. Tehnična reprodukcija pa ukine »tukajšnjost« in »zdajšnjost« umetnine. Še več, tehnična reprodukcija zamaje avtoriteto stvari. »Pristnost neke stvari je zbir vsega, kar ji je od začetka dodala tradicija, od njenega materialnega trajanja vse do zgodovinskega pričevanja.« To pričevanje izhaja iz vsega, kar je dala tradicija, tehnična reprodukcija pa prav to prvo izmakne.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!