V Jugoslaviji so se v prvih povojnih letih »filmi, ki so bili snemani predvsem za propagandne in didaktične namene, tematsko posvečali zlasti idealističnemu opevanju in povzdigovanju preteklosti« (Krajnc). Temu je sledil revolt svobodomiselnih režiserjev, t .i. »črnovalovcev«, ki so naslavljali tematike, o katerih se ni odkrito govorilo: brezposelnost, brezdomstvo, revščino, kriminal, družbeno ...