Halloween s KINOM! vol. III
Za tiste, ki še zmeraj niste potešili želje po branju, smo priskrbeli še tretji sveženj žanrskega gradiva 
KINO! 33 ponuja premisleka o novem horrorju …
»Če so bili, podobno kot v klasični stari filmski znanstveni fantastiki, klasični horrorji le kostumske drame z vampirji in zombiji ter alegorije/reprezentacije človeškega sveta, novejši horrorji vse bolj postajajo horror-kot-tehnologija na ravni forme in horror-kot-izkušnja radikalne tujosti na ravni vsebine in percepcije. Primer prvega je Thelma (2017), ki vsebinsko ne le da ni nič posebnega, temveč tudi elementi vsebine, ki naj bi delovali grozljivo, pri tem spodletijo – psihološko nasilje v družini, zbujanje občutka krivde, starševski nadzor nad življenjem hčera, čustveno izsiljevanje v ljubezenskih razmerjih … zares niso nič neobičajnega ali človeškim družbam in življenju tujega. Kjer Thelma ni (le) drama, nastopijo vrtoglavi videospotovski prizori, denimo sunkoviti premiki perspektive ob psihogenskem napadu v bazenu ali svetlobni učinki ob nevrološkem pregledu.«
Primož Krašovec, »Tehnološki horror«, KINO! 33
… in Lynchevi twinpeaksovski Vrnitvi (Twin Peaks: The Return, 2017).
Besedilo v KINU! 34/35 obravnava filma, ki združujeta grozljivo in fantastično z erotičnim ter na seksualnost gledata skozi prizmo pošastnosti:
Šolska ura v KINU! 36 nadaljuje s preiskovanjem žanrskega filma:
raziskuje povezavo med italijanskim zombi filmom in okoljsko problematiko …
… ter serijo Paranormalno (Paranormal Activity, 2007–2015) v luči kartezijanstva in intersubjektivnosti.
»Serija Paranormalno vsebuje bistvene elemente tako kartezijanskega kot tudi intersubjektivnega modela sebstva. Ima pa še eno dodatno prednost: skozi formalne in pripovedne strukture filmov se v seriji ti dve paradigmi med seboj združita v smiselno celoto. Vsak od modelov poudarja svojstven pogled na obravnavane tematike in sebstva, ki pa kljub temu nista nekombatibilna; soobstajata. Serija Paranormalno torej dokazuje, da je omenjena modela povsem smotrno združiti na razumen način. Bolj smiselno kot vztrajati, da intersubjektivnost ni kompatibilna s kartezijansko mislijo, bi bilo poiskati načine za ohranitev ustreznih vidikov obeh perspektiv in jih poenotiti.«
Steve Jones, »Kartezijanstvo in intersubjektivnost v filmski seriji Paranormalno ter v filozofiji duha«, KINO! 36
Na kakšen način giallo problematizira ustaljeno dojemanje filmskega žanra in zakaj je zaradi svoje edinstvene pozicioniranosti primeren za temeljno prevpraševanje žanra kot teoretskega sistema, preberite v KINU! 37/38:
»Pojmovati giallo kot žanr ni enostavna naloga. Kot večina nehollywoodskih žanrov je bil tudi obstoj italijanskega gialla v zgodovini žanrske kritike skoraj povsem spregledan, saj so se filmski teoretiki v preteklosti vedno znova ozirali in vračali k žanrom, ki jih je proizvajal Hollywood ‒ zlasti k vesternu ‒, da bi pojasnili načine delovanja teh sistemov. A kot je že leta 1984 poudaril [Alan] Williams, moramo upoštevati manifestacije filmskega žanra zunaj Hollywooda, če si prizadevamo za napredek dela žanrske kritike in za potrditev njene verodostojnosti znotraj sodobnih filmskih študij; ‘predvsem pa moramo prestopiti meje Združenih držav’.«
Alexia Kannas, »Vse barve temine: filmski žanr in italijanski giallo«, KINO! 37/38
Tam najdete tudi analizo obeh Suspirij (Dario Argento, 1977 in Luca Guadagnino, 2018) skozi pojem campa:
KINO! 40/41 vsebuje študijo o podžanru telesne grozljivke skozi primere animiranih filmov Matta Reynoldsa, Roberta Morgana in Luka Bourna …
»Opazimo lahko, da nas animirani filmi hitro zavedejo: da nam predstavljajo ekscesen svet telesnosti, ki pa ga skoraj neopazno prikrojijo Simbolnemu in fantazmatski, reprezentacijski, označevalski logiki želje ter se tako izognejo logiki gona. Pravzaprav sta točno to kritizirala Deleuze in Guattari v Anti-Ojdipu: Ojdip in ojdipska metafora, ki sta tako zelo vidni v Tomorrow I Will Be Dirt, vso razpršenost, kaotičnost, neulovljivost (gonskega) življenja zbanalizirata v materinsko metaforo. Morgan nam ponuja svet parcialnih objektov v njihovi telesnosti, ekscesnosti, živosti, primordialnosti, v obliki zobate vagine, v vrvenju gonov, a na koncu vso to živost zbanalizira v željo po ponovnem srečanju z mamo.«
Robert Kuret, »Odpiranje ekscesu. Telesna grozljivka v animiranem filmu med željo in gonom«, KINO! 40/41
… Šolsko uro z zgodovinskim pregledom razvoja slasherja …
… ter študiji filma Semiš jakne (Le Daim, Quentin Dupieux, 2019) in filma In Fabric (Peter Strickland, 2018) skozi prizmo blagovnega fetišizma.
»Vrednost seveda ni ‘naravna’ lastnost reči, kot sta recimo teža in barva, a to se v družbenem kontekstu ‘pozabi’. Zdi se, da imajo stvari svojo vrednost za ‘naravno’, da sledijo svojim zakonom. Tu Marx zopet potegne vzporednico z religioznim svetom: tam oživijo produkti človeške domišljije in začnejo govoriti, v blagovnem svetu pa oživijo produkti človeške roke. In to je fetišizem. Tako moramo razumeti tudi oživljene predmete v hororjih kot izraz te živosti, ki jo prinese fetišizem. Če semiš jakna oživi tako, da se demonsko polasti svojega nosilca in iz njega naredi agenta svoje volje, pa In Fabric portretira morilsko obleko, ki se obrne proti svojim nosilcem. Najprej na njih pušča izpuščaje, deluje, kot bi se pijavkasto prisesala na njih, saj jo mora Sheila, ko jo prvič sleče, dobesedno odtrgati s sebe, kasneje pa se tudi lebdeče osamosvoji in se premika sama od sebe. Georgesova jakna se nikdar ne premika sama, vedno se premika, oblečena v človeka. Tudi njena ‘subjektivacija’ poteka prek Georgesa: ko se ta pogovarja z njo, ji posoja svoj glas. Če se sprva zdi, da se Georges pogovarja sam s sabo, pa ravno prek blagovnega fetišizma ugotovimo, da je prej obratno: Georges je postal le jaknino orodje.«
Robert Kuret: »Morilske obleke in blagovni fetišizem«, KINO! 40/41
