Otova subverzija
Tretji celovečerni film Oto 2 (2022) neodvisnega radgonskega režiserja Vasje Rovšnika je po štirih letih našel pot na Grossmanov filmski festival. Film kljub morebitni začetni omalovažujoči percepciji gledalca v odnosu do filma bolj ali manj spretno subvertira številna pričakovanja.
V nadaljevanju uspešnice Oto spremljamo naslovnega protagonista, duševno zaostalega Ota, ki se mu je po tragikomičnem dogajanju v preteklem filmu vendarle nasmehnila sreča. Živi umirjeno družinsko življenje na obali z ženo Marino ter hčerko Ano in uspešno vodi majhno samostojno podjetje, ki mu preko opravljanja težjih fizičnih del omogoča skromen zaslužek. Njegovo idilo pa preseka tragična prometna nesreča žene, ki ju skupaj s hčerko pahne v popolnoma nove preizkušnje in navezovanje (novih) poznanstev. Celotno zgodbo poseže še Vlado Kreslin kot pravljični Mürski mož, nekakšen razsodnik, ki presoja dobra ter slaba dela umrlih duš ter jih posledično nagradi.
Kljub nizkemu proračunu film presega stereotipna pričakovanja gledalcev. Zanimivo in na trenutke celo eksperimentalno podira številne žanrske prvine; od začetnih prizorov, ki lahko številne gledalce zavedejo, da gre za dokumentarec, do družinske drame, elementov grozljivke in kriminalke; ob tem skuša načenjati različne številne teme, ki pa mu jih zaradi neenakomernega tempa filma ne uspe razviti.
Oto 2 razvija različne tipe humorja. V uvodnem delu je komika glavnega lika izrazito fizična do točke, ko že meji na žaljivost in abilizem. Vendar pa se Otova telesna hiba kmalu prelevi v nekaj popolnoma naravnega in neopaznega. Na to vpliva predvsem odnos okolice do Ota, saj ga najbližji prijatelji in ožji krog družine vidno sprejema in ga doživlja kot sebi enakovrednega posameznika. Tako film ponovno subverzira pričakovanja, saj za razliko od pričakovanega posmeha glavnemu liku Ota učloveči. Za trenutek humor zaide v neotesane straniščne šale, ki bodo mnogokaterega gledalca privedle do tega, da bo do filma začel gojiti omalovažujoč odnos, a film tako noto hitro opusti in ga vnaprej popestri s prizori, ki so pogosto smešni zaradi svoje bizarnosti.
Na bizarnost in zabavnost filma vpliva tudi uporaba glasbe. V pretresljivih in šokantnih trenutkih se pojavi za njih primerna glasba, ki pa je nenadoma prekinjena in gledalcu onemogoča, da bi se ga prizori na platnu zares dotaknili, saj jih niti nima časa temeljito prebaviti. Tako je ženina smrt doživeta izjemno hitro, s glasbenim vložkom žalostnih violin, ki trajajo zgolj nekaj sekund, in takojšnjim preskokom v času, s katerim se tudi ton filma hitro spremeni. Po drugi strani pa glasba, ki je v filmu uporabljena v preletih s kamero, deluje pomirjujoče ter je skoraj meditativna in doseže hoteni učinek. Ko ob spremljavi zimzelenih slovenskih popevk spremljamo Ota na njegovi poti, nas prime nekakšna zasanjanost, ki se ji ne moremo odreči.
Oto 2 je film kontradikcij in prevratov pričakovanj, ki pa imajo znotraj filma posebno mesto in svoj čar. Zagotovo film ne bi deloval tako dobro, če ne bi nastal v lastnih specifičnih pogojih, kot so odsotnost proračuna, naturščiki itd.