Moj brat vampir (2021)
Moj brat vampir (Let the Wrong One In, 2021)

Moj brat je vampir (Let The Wrong One In, 2021) se odpre v skorajda arhaičnem slogu tipičnih gotskih grozljivk, najbolj značilnih za obdobje 50. let 20. stoletja. Spremljamo divjo in pijano gručo žensk, ki se v Transilvaniji udeležijo nepozabne dekliščine Sheile, bodoče žene zagretega opazovalca vlakov Henryja. Razposajeno pijančevanje prekine usodni ugriz, ki popolnoma spremeni tok dogajanja  in omogoči naselitev vampirjev tudi v domačem Dublinu. Po premiku na Irsko se zrušijo tudi začetne prvine gotske grozljivke in tako se spremeni celoten ton filma, ki preide v absurdno komedijo.

Najstnik Matt živi skromno življenje v manjšem stanovanju izven centra irske prestolnice. Z mamo se prebijata iz dneva v dan in skušata zakopati boleče spomine na Mattovega starejšega brata Deca, odvisnika in po mnenju družine »največjega odpadnika v družini«. Ko se Deco nekega jutra nepričakovano pojavi na vratih, Matt presodi, da gre za običajno prosjačenje za denar, vendar pa je resnica veliko bolj absurdna. Deco se je čez noč preobrazil v čistega nosferatu, popolnoma tradicionalnega vampirja. Kljub začetnemu neodobravanju Matt nazadnje sklene, da bo bratu skozi celotno preobrazbo stal ob strani. Sledi množica kaotičnih in komičnih zapletov, ki vodijo gonilo zgodbe skozi film. 

Čeprav parodije filmov o vampirjih niso čisto nič novega in so v zadnjem desetletju, predvsem po množični histeriji ob seriji filmov iz sage Somrak (The Twilight Saga, 2008–2012) postale del popularne kulture, film subvertira pričakovanja. Kljub komičnosti in absurdnosti dogajanja tretira vampirizem in preobrazbo stranskega lika kot resno odvisnost. Decov odnos do družine je že pred njegovo fantastično preobrazbo prikazan kot vampirski oziroma zajedavski; svojo družino za razliko od krvi denarno ožema ter jo čustveno manipulira in se tako kot vampir kot odvisnik nanaša na svoje primarne potrebe in čute. Tudi njegova druga nadnaravna preobrazba je prikazana kot odtegnitveni sindrom: po napadu v klubu nestrpno čaka na naslednjo dozo substance in po prvem okusu krvi se ne more ustaviti. V filmu se bežno pojavijo tudi izrazito irske socialne teme, kot so pozicija in vsakodnevne sanjarije delavskega razreda v irski družbi ter povečana stopnja odvisnosti in nasilja v glavnem mestu Dublinu, vendar pa so predstavljene zelo preprosto in jim film ne posveti časa za razvoj, ki ne zajema zgolj njihove površinske omembe.

Moj brat je vampir se odlikuje v uporabi posebnih učinkov, s katerimi še dodatno gradi v gnusu in komediji. Čeprav vidno nizkoproračunski, film posega po vseh sredstvih, ki so mu na voljo in tako zgradi solidno ozračje za grozljivo komedijo. Ker se ne jemlje resno, si upa prevrniti v popolno gostijo gnusa in komedije, z vložki straniščnega in gnusnega humorja pa še dodatno poskrbi za svojo razvratnost. To, da gre za vampirski film kot gnusno komedijo skuša izpostaviti s pretirano uporabo krvi, ki jo izbljuva Deco, tako da ta kar pljuska po stenah in v eni sami potezi uniči celoten bivalni prostor. Spet drugič vampirje odganja nagnusen ustni zadah po česnu, blažena voda pa scvre glavno vampirko Sheilo naravnost do mesa in kosti. V tem prizoru pride do prestopa v tehniko stop animacije, ki prikaže počasno razjedanje njenega trupla v podrobnih detajlih, ki jih uporaba te tehnike dovoljuje. Uporaba preprostih mask za noč čarovnic in pustnih ličil na vampirjih deluje v že tako absurdnem filmu pretirano in smešno, vendar pa pretiranost mask in ličil meji na groteskno in še dodatno napihne filmovo bizarnost. Ko opazujemo brezglavo telo Decove zaročenke in njeno namišljeno glavo, ki je pravzaprav zgolj preprosta maska, nas spreleti mešanica zmedenosti, gravža in smeha.

Filmu z bizarno mešanico gnusa, dublinskega humorja in prvin vampirskega žanra, ki pa jih na koncu vendarle spretno zasuka in jih postavi izven njihovih običajnih okvirjev, uspe ustvariti absurdno atmosfero in nasmejati gledalce. S prepletanjem bizarnih prizorov z melodramatičnimi prizori družinske drame se gledalcev tudi dotakne, pa čeprav občasno zaide iz svojih ustaljenih tirnic in bizarnost pelje do konca in še čez.