Prisrčna grozljivka z Dunaja
Na koncu intervjuja z režiserjem Norbertom Pffafenbiclerjem, ki sem ga pod okriljem delavnice Naježimo dlako, ostrimo pogled! na festivalu Kurja polt izvedla skupaj z Marjo Kodre, naju je prijazno povabil na statiranje pri njegovem zadnjem delu trilogije. Najinega nepopisnega navdušenja nad povabilom se je prijetno razveselil in naju z enakomerno veselo dobrodošlico sprejel mesec dni kasneje v podzemnih rovih Dunaja, ki so bili ena izmed lokacij snemanja.
Rečeno nama je bilo, da je podzemna klet včasih služila kot skladišče vina. Ob raziskovanju prostorov sva z Marjo kmalu ugotovili, da so tuneli navidez neskončni in med seboj tako skrivnostno prepleteni, da nama je bilo precej bolj zabavno verjeti, da pripada ta skrivnostni kraj nekim zamaskiranim nadnaravnim bitjem pekla, takim kot so nastopali že v prvih dveh Pffafenbiclerjevih filmih, kot pa zgolj shranjevanju vina. Zaradi srhljive atmosfere lokacije se nama sploh ni bilo težko vživeti v statiranje. Preobleči se v kostum in masko je v nama le še bolj podžgalo domišljijo in nama dalo občutek, kot da sva splezali skozi filmsko platno v središče najbolj napetega dogajanja v grozljivki.
Nisva pa samo midve uživali v soustvarjanju novega sveta. Skupaj z nama so si veselje delili še mnogi drugi statisti. Zanimivo je bilo spoznavati ozadje vseh posameznikov, zagretih za pomoč pri uresničevanju režiserjeve vizije. Nekateri so za to nepozabno izkušnjo prileteli s Škotske, drugi z Nizozemske. S tako barvitimi ozadji nam tudi med čakanjem na snemanje nikoli ni moglo postati dolgčas.
Da pa je bilo doživetje res popolno, so za to poskrbeli prav vsi člani filmske ekipe. Bili so nadvse prijazni in radodarni. Poskrbeli so za vse, od najmanjših detajlov na kostumih, prinašanja plastenk z vodo in med kadri deljenja čokoladnih bombonov. Ničesar nam ni manjkalo, niti omamnega kosila. Na vsak način so želeli poskrbeti, da bi se prav vsak počutil najbolje. Z Marjo sva se zaradi takega tretmaja počutili kot A-list zvezdnici. Nihče ni bil niti za sekundo spregledan, vsako mnenje je bilo slišano in vsako vprašanje z zagretostjo odgovorjeno.
Navdihujoče je bilo opazovati Norberta v vlogi režiserja, njegov fokus je bil ves čas neprekinjen, razen ko smo mu po končanih scenah ploskali in se mu je obraz sprostil v topel nasmešek. Vsi smo se veselili, kadar je rekel: “Perfect,” saj je to pomenilo, da prehajamo na novo sceno in v nov kostum. A četudi je kak težjo prizor zahteval večje število ponovitev in smo morali pred pošastmi ter ognjem znova in znova teči, nama z Marjo nikoli ni postalo preveč. Dva dneva na setu sta minila še prehitro.
Navezali sva se na vse sodelujoče in sklenili kar nekaj novih prijateljstev. Zadnji del trilogije bo na veliko platno prinesel še več groze, drame in kreative. Zdaj bova lahko to filmsko mojstrovino cenili še na globlji način in v njej razpoznali prispevke prav vseh članov ekipe. Pa tudi sebe nama ne bo težko najti, saj so naju velikodušno postavili kar na samo čelo povorke. Zagotovo bova s prstom kazali na maske, pod katerimi se skrivava midve, in si s ponosom prikimali.