Norbert Pfaffenbichler: Orgija prekletih je surealistična avtobiografija

Eva Lunar, Marja Kodre april 2023 Naježimo dlako, ostrimo pogled! 2023

Četrtkov program v sklopu festivala Kurja polt je zaznamovala projekcija celovečernega nemega filma avstrijskega režiserja Norberta Pfaffenbichlerja z naslovom 2551.02 – Orgija prekletih (2551.02 – The orgy of the damned, 2023). Gre za drugi del trilogije, nadaljevanje trenutka, ki je gledalce na lanskem festivalu Kurje polti pustil na robu sedežev.

Orgija prekletih je ekspresivna nočna mora z izmenjujočo se udarno in klasično glasbeno podlago, inovativno scenografijo, drzno in gnus vzbujajočo kostumografijo ter mojstrsko režijo. Je zgodba o pošasti z opičjo masko na reševalni misiji in begu pred policisti podzemlja. Pod svojo grdoto ima skrito dobro srce, polno ljubezni. Nasilni pretepi, erotične spake in blazneži podzemlja, vsi z čez obraz poveznjeno groteskno nečloveško masko, so le del poti, po kateri se mora protagonist prebiti do svojega cilja, vmes pa ga zapelje tudi proti ljubezni … Ali pač?

Z režiserjem, mirnega in pozitivnega značaja, sva se na peti dan festivala usedli v bližnji lokal in ga podrobno spraševali o njem kot osebi in o njem kot ustvarjalcu.

Kaj moramo vedeti o vašem otroštvu, da bi vas bolje razumeli kot ustvarjalca?

Imel sem normalno otroštvo, dva brata in starše. Odrasli smo v kasarni. Odkar se spomnim, sem oboževal grozljivost, sploh ne vem zakaj. Ko sem bil zelo majhen, me je pritegnil King Kong, kasneje tudi Notredamski zvonar in Frankenstein, ker sem se lahko identificiral s temi karakterji. Od nekdaj so mi bile všeč pošasti. V klasičnih grozljivkah so pošasti vedno žalostna bitja, zaljubljena v nekoga, ki jim ne vrača ljubezni. Tak tip grozljivk mi je najbolj všeč.

Kako se je začela vaša ustvarjalna pot?

Študiral sem umetnost, zato sem prvih dvajset let svojega ustvarjalnega življenja izdeloval abstraktno-konceptualna dela. Učil sem se medijske umetnosti, kar je vključevalo veliko računalniškega dela, kot so animacije in abstraktni videi. Potem pa me je pritegnila zgodovina medijske umetnosti, ki me je privedla do nemih filmov. Ti so mi bili v velik navdih, zato sem popolnoma spremenil svojo umetniško smer – v grozljive filme. Začel sem kot konceptualno-abstraktni umetnik, zdaj pa delam ”trashy” grozljivke.

Kaj pa vas je pri nemih filmih tako pritegnilo?

Sem izurjen vizualni umetnik in ne toliko pripovedovalec zgodb. Pri nemih filmih je bistvo namreč to, da je treba prikazati zgodbo brez besed. Vse slike morajo same po sebi pripovedovati. Na primer, ko nekdo v nemem filmu ustreli s pištolo, se tega strela ne sliši, vidi pa se, kako ptice odletijo v nebo. Treba je poiskati vizualne rešitve za sceno, ki jo želiš gledalcu predstaviti. Zame je to velik izziv – kako povedati zgodbo brez razlage, kako najti slike, ki bi pokazale, kar želim sporočiti.

Kako izgleda vaš kreativni proces in kateri so vaši prvi koraki, ko dobite idejo za nov film?

Izdelati nov film je veliko dela. Trajalo je pet let, da sem dobil finančno podporo zanj – no, to je sicer nekreativno delo. V primeru tega filma sem začel zapisovati vsa svoja tesnobna občutja, vse svoje strahove, vso svojo travmo. Vse stvari, ki jih navadno nočemo videti. Po neki strani je moj osebni eksperiment. Je prikaz podzavestnega, ki bi ga vsakdo raje pustil potlačenega. Hotel sem poiskati svoje demone in jih spustiti na prostost.

Do katere mere je vaš film metafora za resnične življenjske izkušnje ali dogodke?

Seveda kot umetnik resnične stvari pretvorim in izrazim z metaforo. Vse, kar je prikazano, sem doživel v resničnem življenju – ne v tako dramatični verziji, jasno. Ta film je moja surealistična avtobiografija.

Kaj je enostavčna ideja, iz katere je zrasla trilogija in ta film specifično?

Pred to trilogijo sem delal filme s poudarkom na raziskovanju obrazov in obrazne mimike. Obrazna mimika je v kateremkoli filmu zelo pomembna, ne glede na žanr. Večino časa so človeški izrazi temeljni elementi pripovedovanja zgodbe, zato me je na začetku tak način izražanja zelo zanimal in sem se mu najbolj posvetil. Ker pa si vedno rad otežim delo in si postavljam nove izzive, sem se odločil narediti film brez vidnih obrazov in obrazne mimike. Izziv je bil ali lahko povem zgodbo in izzovem čustva brez človeških obrazov.

Kako dolg je scenarij, glede na to, da ne vsebuje nobenega govora?

Mislim, da je dolg približno šestdeset strani. Moji scenariji se precej razlikujejo od običajnih, ker detajlno opisujem vsako sceno.

Nekatere scene so precej eksperimentalne, koliko prostora imate za improvizacijo?

Ko pridemo na snemanje, je treba imeti načrt. Nimamo namreč časa za generalko, saj nimamo dovolj visokega financiranja. Igralcem, snemalcem in celi ekipi razložim svojo vizijo, da si znajo predstavljati sceno. Imam odlično kreativno ekipo, ki ji povsem zaupam, zato je na snemanju filma vzdušje nekakšne soustvarjalne delavnice. Moji sodelavci in sodelavke za naslednji projekt, za zadnji del trilogije, ki ga trenutno že snemamo, imajo na svojih področjih, v okviru moje razlage, proste roke. Vsak ima možnost predlagati svoje ideje, ki so dostikrat lahko tudi boljše od mojih in jih rade volje upoštevam, zato nekaterih scen sploh ni v scenariju. Če stopi kdo do mene in me prosi, da bi igral policaja, rečem: “Okej, daj”. Tudi igralci imajo veliko svobode pri improvizaciji. Povem jim svojo zgodbo, potem pa skupaj poiščemo še boljše rešitve. Zame je zelo zabavno snemati film na tak način. Pri velikih komercialnih produkcijah je treba točno slediti scenariju, saj je vpletenega veliko denarja in je ves nadzor v rokah producenta, zato proces snemanja sploh ni kreativen. Ampak meni je v največji užitek priti na snemanje, se družiti s svojimi kolegi, prijatelji, igralci in z njimi sodelovati v kreativnem procesu. Film seveda zgleda precej nagnusno in na trenutke žalostno, ampak v zakulisju, za kamero, se ves čas smejimo in se imamo dobro. Bolj kot je scena nagnusna, bolj se smejemo.

V filmu zelo pritegne barvna shema. Pri koloristiki uporabljate osnovne barve – modro, rdečo, rumeno – in sami kolorizirate svoje filme. Imajo barve kakšen poseben pomen, se navezujejo na določeno vsebino, reflektirajo specifičen del zgodbe ali izbirate barve po naključju?

Barv ne izbiram naključno. V filmski industriji, v obdobju nemega filma, v prvem in drugem desetletju dvajsetega stoletja, sta vedno obstajali dve različici filma. Obstajala je črno-bela verzija, ki je bila ponavadi cenejša in pa tista malo dražja, barvna. Tudi v zgodnjem obdobju filma so obstajale barvne različice črno-belih filmov. Z barvno shemo so tako nakazali določene vidike: če je bila scena obarvana rumeno, je pomenilo, da je dan, če je bila scena obarvana z modro, je bila noč. Niso imeli možnosti snemati ponoči, zato so preko vnaprej določenih barvnih kodov sporočali časovno dogajanje v dnevu. Do neke mere sem se orientiral ravno po teh barvnih kodih. V mojem filmu seveda nikoli ni sonca, ampak sem kljub temu po navdihu starih obarvanih filmov poskušal ponoviti podoben način barvanja. Čeprav je dandanes tudi dosti črno-belih filmov, jih ni toliko kot včasih. V umetniških filmih jih najdemo še nekaj, ampak vseeno le redki uporabljajo ta način uporabljanja barv. Zato sem se kot umetnik, ki poskuša biti drugačen od drugih umetnikov, odločil, da bom uporabil to tehniko. Predvsem, ker trenutno tega nihče ne počne. Delo kolorista ter celoten proces v postprodukciji opravljam sam. Deloma zaradi nizkih sredstev v proračunu, deloma pa zato, ker v tem zelo uživam.

Kako pomembna je za vas vaša izobrazba, ki temelji na znanju o vizualnih medijh?

Po pravici povedano, sem se večino stvari naučil sam. Ampak v današnjih časih se lahko vsak z računalnikom sam priuči tisto, kar ga zanima. Res ni tako zapleteno.

Poleg barvne sheme, formata in drugih vizualnih komponent pri filmu izstopa tudi glasba. Slišimo lahko punk, metal, tehno. Kako ste prišli do tega izbora?

Nimam nobene glasbene izobrazbe in ne igram nobenih inštrumentov. Rad delam z glasbeniki, opišem jim svojo idejo za določeno sceno in razložim, kakšna je zanjo moja vizija – naj bo temačna, hitrega tempa ali kako drugače. Oni mi potem predajo svoje predloge in ta proces ponavadi deluje zelo dobro, razen ko včasih z njihovimi predlogi nisem zadovoljen. Do tega pride zato, ker sam nisem glasbenik in lahko svoje ideje izražam zgolj preko jezika. Ko se jim trudim razložiti, kaj si želim, si lahko oni pri tem predstavljajo nekaj popolnoma drugačnega. Včasih zato naletimo na nesporazume. Hkrati pa je to zelo ustvarjalen proces, pri katerem glasbeniki včasih ustvarijo nekaj, česar si sam sploh ne bi mogel zamisliti, nekaj, kar me preseneti in se na koncu izkaže za zelo zanimivo. Pri filmu so sodelovali trije glasbeniki, pri čemer je prišlo do zapletov, saj je vsak ustvarjal popolnoma drugačno zvrst glasbe. Vsi trije so se ob delu zabavali in preizkušali stvari, ki jih še nikoli prej niso.

Je pa še nekaj, dandanes je ogled nemih filmov za večino ljudi precej dolgočasna stvar. Jaz uživam ob ogledu nemih filmov, večina mojih študentov pa nad njimi ni navdušena in mislijo, da so izjemno dolgočasni. Ko gledaš nemi film, je ponavadi vedno prisotna enaka zvrst glasbe, ponavadi neme filme spremlja klavirska ali orkestrska glasba ali redkeje, pa vseeno, elektronska glasba. Devetdeset minut, dolžino celega filma, ostaja glasba enaka, zato lahko postane dolgočasna, kljub temu, da je dobra. Glasbenike v svoji ekipi sem prosil, naj ustvarjajo v zelo različnih glasbenih žanrih – klasičnem, hardcore, techno – želel sem namreč vključiti čim bolj raznovrstno glasbo, da (nemi) film ne bi postal preveč dolgočasen.

Ustvarjanje prvega filma z naslovom 2552.01 je potekalo 10 let. Drugi film pa ste uspeli dokončati v dveh letih. Na včerajšnjem pogovoru po filmu ste povedali, da ste za drugi film prejeli veliko več sredstev. So višja sredstva zaslužna za hitrejšo produkcija drugega filma ali razlog tiči še kje drugje?

Pridobivanje sredstev za prvi film je bil težaven proces. Prijavljal sem se zelo pogosto, saj preprosto ni mogoče narediti takega filma s tako malo sredstvi. Kasneje sem dobil idejo, da se za sredstva prijavim s kratkim filmom. Šele takrat so (predstavniki virov financiranja) videli, da zmorem in mi namenili sredstva za celovečerec. Pridobivanje sredstev za drugi in tretji del pa je bilo precej lažje, ker sem imel v tem času že premiero prvega filma, s katerim sem dokazal, da ideja deluje. Zdaj mi malo bolj zaupajo.

V pogovoru ste prav tako omenili, da ste za drugi film na setu preživeli 27 dni. Vseeno pa je produkcija trajala 2 leti. Je večina ustvarjanja tako potekalo v postprodukciji?

Ja, že samo ustvarjanje glasbe je trajalo skoraj eno leto. Film sem najprej uredil brez zvoka, kar mi je vzelo nekaj mesecev, in nato nemo različico predal glasbenikom. Izbrano zvočno podlago smo dodali nazadnje, ko je bil film v postprodukciji že povsem dokončan.

Snemanje tretjega dela trilogije že poteka. Kdaj predvidevate, da ga bomo lahko videli? Česa se v celotnem procesu najbolj veselite?

Ko se vrnem na Dunaj, bomo nadaljevali z osnovanjem scenografije za naslednji prizor. Snemanje je lahko precej stresno, a je po drugi strani tudi zelo razburljivo. Vsi člani ekipe so čudoviti ljudje in moji prijatelji. Snemalni dnevi so naporni, vendar pa dokler smo vsi skupaj, se imamo super. Najbolj se veselim druženja in sodelovanja z njimi. V postprodukciji delam sam, kar me prav tako veseli, vendar pa sem v tem delu precej izoliran, tudi po več dni.

Ob ogledu filma scene podzemnih tunelov, ki so kulisa večine filma, spominjajo na podzemno, underground klubsko sceno. Ste tudi vi kdaj pomislili, da si prav na tak način ljudje, ki še niso imeli priložnosti izkusiti underground tehno klubov, zamišljajo kaj se tam dogaja?

Ko se je film predvajal v Gradcu, so me gledalci, ki so bili Britanci, spraševali, kje lahko najdejo takšen sado-mazo klub na Dunaju. Pojasnil sem jim, da ta klub ni resničen in ne obstaja, da je zgolj samo film. Takšni klubi ne obstajajo, vsaj ne več. Včasih so morda še obstajali. Ko sem bil mlad, sem bil na punk in techno sceni, prirejali smo ogromno ilegalnih rejvov v kleteh in bunkerjih. Prostori so definitivno izgledali kot ti, v katerih smo snemali film. Scena je bila kar fucked up, tudi punk klubi so bili zelo fucked up prostori.

Vas je ta scena navdihnila?

Seveda, ta scena je bila del moje mladosti in sem v njej užival.

V filmu se pojavi prizor, ki vključuje penis, iz katerega mrgolijo črvi. Kako je potekalo snemanje, kako se je počutil igralec in vsi vpleteni?

Lahko vam povem, kako je nastala ideja za to. Eden izmed mojih prijateljev, ki je delal kot ambulantni reševalec, mi je pripovedoval o tem, kako je enkrat našel brezdomca, ki ga je moral sleči in umiti. Med umivanjem je odkril, da so mu izpod kožice na penisu polzeli črvi. Še vedno pravi, da ga bo ta podoba zaznamovala do konca življenja. Od tod sem torej dobil idejo za to sceno. Snemali smo jo kar nekajkrat, vendar pa sta bila prisotna le snemalec in njegov asistent, vsi ostali so morali oditi, saj je bil prizor zelo intimen.

Torej film res temelji na resničnih življenjskih dogodkih.

Haha, ja, na resničnih dogodkih, res.