Ali je fikcija lahko dokumentarna?

V filmu Luknja (Le Trou, 1960), priznanega režiserja Jacquesa Beckerja se prepletajo tematike prijateljstva, težnje po svobodi, neomajne vztrajnosti in predvsem zaupanja, od katerega je odvisna končna usoda.

Eden izmed elementov, ki povzdigne film na nivo klasik, je prikaz časa in z njim povezan občutek dokumentarnega snemanja. Zgodba se začne s trenutkom, ko v celico z že tesno povezanimi ujetniki zaradi gradbenih popravil natrpajo novega. Število oseb razkrije paznik, ko na vratih celice zbriše številko štiri in jo nadomesti s pet. Obrazi zapornikov se novincu predstavijo postopoma, vsak posebej, z nekakšnim banalnim zamikom, ki pa ima skrivnostni pridih.

Že od samega začetka ni dvoma, da je v celici skupaj s petimi jetniki v resnici zaprt še tihi opazovalec – neviden, a dobrodošel. Vedno je v središču dogajanja, vedno del vseh sestankovanj in si je kadarkoli povabljen postreči z njihovo kostanjevo marmelado ali vanilijevim mlečnim rižem, ki ima tako omamen vonj, da se mu lahko kar cedijo sline. Ta tihi opazovalec je preko neopazno integriranih mej kamere, režije in montaže prav vsak posameznik v kinodvorani. Gledalec je tako vpleten v samo zgodbo, da ga lahko na trenutke kar zamika prijeti za nekaj kovinskega in pomagati svojim petim prijateljem zamahovati v poceni beton, ki jih ločuje od pokrova kanalizacijskega jaška, nad katerim se v spokojnih jutranjih urah vozijo taksiji.

Trenutki fizičnega napora pri kopanju luknje in skorajda nečloveške vztrajnosti, noči brez spanca in umazanija, ki se lepi na kožo, se podvojijo v telesih nevidnih opazovalcev kot iluzija mišičnega spomina. Zgodba gledalca vpne z vnemo ob raziskovanju kletnih predorov, strahom pred pazniki na nenehnih nočnih obhodih in časovnim pritiskom jutranjih budnic. Poleg teh časovnih stisk, ki poglobijo trebuhe z živci, pa je čas tudi precej razpotegnjen in se vleče ravno toliko, kot se zapornikom vlečejo muke ob izkopavanju na videz neskončnih debelin betona. Čas kopanja luknje je dolg in naporen, a gledalcu med njim nikoli ne postane dolgčas.

Resnica se poleg časa v filmu izrazi s prepričljivo igro, scenografijo in kostumografijo, pa tudi s pretkano, a na videz spontano iznajdljivostjo likov – npr. ko pazniki nenapovedano pregledajo celico in eden izmed zapornikov od zunaj potegne vodo, s katero odplakne koščke zrcalca, s suvereno malomarnostjo pojasni: ”Še nikoli nisem poskusil potegniti od zunaj.” In se tako izmuzne kakršnemu koli zasliševanju. Ravno ta preprostost dialogov daje največji občutek dokumentarnega filma. Ne samo, da dokumentaristična izvedba časa film približa ravni spominov, še celo scenarij je napisan po resnični zgodbi, ki se je zgodila v petdesetih letih v zaporu La Santé – točno tam, kjer je bil film tudi posnet. Becker je brisal meje fikcije in dokumentarnega tako, da je za zasedbo izbral neprofesionalne igralce, enega izmed njih celo zapornika iz istega zapora: Jeana Keraudyja v vlogi Rolanda.

Mogoče bi se bilo namesto tega, ali je fikcija lahko dokumentarna, bolje vprašati, koliko dokumentarnega je v fikciji.