V filmu Varen kraj (Sigurno mjesto, 2022) se v vlogi  protagonista pojavi režiser in scenarist filma Juraj Lerotić. Odigra samega sebe oziroma preigrava situacije, ki so se mu že zgodile. Film je igran, vendar pride do podiranja četrte stene že pred samim začetkom filma in v prvih desetih minutah. Pred filmom se namreč odvije kratek video, v katerem avtor razloži potek filmske zgodbe, ki sledi, in predstavi kontekst, v katerega je film postavljen. Poleg tega avtor napove svojo vlogo v filmu. Nato v samem filmu igralec Goran Marković, ki igra avtorjevega brata, v nekem trenutku pogleda direktno v kamero in avtorja (pa tudi gledalca) sooči z dejstvom, da se oba v tistem trenutku nahajata v filmu. Drugače povedano – soigralec spodbudi zavedanje filma kot fikcije in insceniranih situacij, posnetih z namenom prikaza končnega cilja – smrti avtorjevega oziroma protagonistovega brata. Sicer pa tako direktno vstopanje v zavedanje o procesu gledanja filma ni vodilno orodje podiranja četrte stene v filmu Varen kraj.

Tisto, kar se s prvo sekvenco filma poraja, a traja skoraj do konca, je občutek močne tesnobe, ki se širi iz notranjosti protagonista Bruna, ki simbolizira režiserja Lerotića. Film je v celoti posnet v statični fotografiji, a se hitenje, živčnost in tesnoba vseeno takoj spodbudijo z avtorjevim tekom proti stavbi in razbijanjem po vhodnih vratih.

Pogovori med avtorjem in bratom, ki je večkrat poskusil narediti samomor, so minimalistični in na trenutke celo proizvajajo živčnost. V primeru dialoga, v katerem suicidalni brat nejasno govori o lastnem počutju oziroma razlogu za poskus samomora, živčnost in tesnobo v resnici povzroči režiserjev odziv, ki kaže na zmedenost in nerazumevanje situacije. Takšna reakcija je precej naravna – gre za boleče in globoko osebno stanje, ki ga je težko doumeti. Scenarij in dialog sta tokrat preslikava realnih življenjskih situacij. Vsi dialogi zvenijo, kakor da se odvijejo mimogrede. Ko se mati in avtor pogovarjata, uprizarjata vsakdanji podobi otroka in matere, ki se soočata z določenim problemom v družini, hkrati pa skrbita za vsakdanjih zadeve, kot je recimo priprava obroka.

Avtorjeva navidezna zmedenost je popolnoma razumljiva, saj se kasneje izzkaže da je bratovo suicidalno obnašanje prišlo nepričakovano. Reprezentacija dogajanja je na trenutke izrazito osebna in intimna, a skozi medij filma se transakcije pomenov, čustev in seveda informacij gibljejo precej gladko in senzibilno.

Avtor v resnici pripoveduje skozi preprost človeški obstoj, lastno obnašanje, reakcije, govor, držo, komunikacijo z ostalimi. Dejstvo je, da sam ni igralec a to postane še bolj očitno pri zavedanju, da gre za repliciranje situacij, ki so se že zgodile. Tukaj gre za moment, ki močno razbija četrto steno – podoba človeka, ki zavestno replicira boleče trenutke lastnega življenja. Na stran postavlja dialoge in razglabljanje situacij in v ospredje podobo svojega telesa, ki se znoji, od zaskrbljenosti ima naguban obraz in zdi se, da mu od tegobe notranjost drhti. Takšna filmska podoba v kombinaciji z zavedanjem, da avtor preigrava oziroma ponavlja situacije, ki so se že zgodile, kaže na dokumentarnost. Gre za komponento filma, ki postavljena v igrano formo pripomore k razbijanju četrte stene. Na ta način se medij filma postavi v vlogo prenašalca travme, ki zaradi lastne dokumentarnosti privabi k sočutju.