Bit duha je neki filmski kolut

Denimo, da rečemo, »bit duha je neki filmski kolut« – mar se s tem ne približamo svojevrstni operacionalizaciji Hegla, ki se je Deleuze brani, Žižek pa pokaže, da jo vendarle tudi on sam inherentno sprejema, ker pač ni mogoče drugače. Ali je treba Hegla pozabiti ali zavreči ali pa vendarle skromno priznati, da je »njegovo« mišljenje gibanja označilo prostor, v katerem se je film lahko konkretiziral kot nekaj duhovnega«? Film svoje zgodovinske konkretnosti ne dolguje samo tehnologiji in kemiji, ampak še bolj humanističnim in družboslovnim pojmom ter vsem že uveljavljenim oblikam reprezentacije realnosti, kakor so se oblikovale v buržoazni epohi umetnosti. Film, kot bi si mislili z Walterjem Benjaminom, pravzaprav precej brutalno pokaže na ukoreninjenost estetike v družbeni praksi dominantne kapitalske realnosti s tem, ko (drugim umetnostim še zunanji) princip reprodukcije povsem interiorizira kot svojo konstitutivno lastnost. Tu je mogoče ugotoviti vez med filozofijo in filmom nasploh, saj gre za dve obliki mišljenja, ki vsaka na svojem področju delujeta analitično in sintetično in sta v razmerju do drugih form mišljenja – filozofija do znanosti, film do umetnosti – vseskozi v posebnem položaju. Vez med filozofijo in filmom se oblikuje glede na pojme realnosti in realnega. Za Andréja Bazina, tega še vedno ne dovolj upoštevanega genija, čigar zapisi, daleč od kake taksonomske diskurzivne forme, anticipirajo vse, kar se mnogo pozneje začne odvijati s pojmi virtualnega, bi morali reči, da je pokazal prav na določeno nemožnost »filozofije filma«, kajti on sam je navsezadnje mislec, ki se iz območja filma bliža filozofiji, je, če je to že treba reči, filmski filozof. Iz Deleuzovega dela o filmu pa jasno izhaja, da je mišljenje filma učinek realnosti, že konstituirane s filmom. Filozofija se skupaj s filmom vplete v gibanje realnosti drugače, kot se je lahko pred pojavom filma, namreč s stališča razsrediščene subjektivnosti.

Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!