V prispevku je govora o režijskem prvencu glasbenika Tomaža Groma, kratkem eksperimentalnem dokumentarcu Komaj čakam, da prideš (2021). Izhajajoč iz kompleksnih, vsekakor pretresljivih plasti občutij in misli, ki jih film izjemno koherentno naslika in predeluje, se razvije razmislek o avtorjevem filmskem, montažnem predelovanju izgube.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!