Framptonova afektivno-deskriptivna antiteorija filma
Daniel Frampton osnuje svojo teorijo filmozofije in filminda na predpostavki, da je film svoj svet z lastnimi zakoni in lastnimi kreativnostmi: film ni del sveta ali njegova odslikava, temveč film je svet, je sam svoj svet. V članku skušamo preveriti, ali filmozofija ustreza standardom konceptualne teorije. Framptonove osnovne predpostavke niso nič novega in so tako stare kot teorija filma sama: denimo dejstvo, da je področju filma zagotovljena absolutna avtonomija, ali pa dejstvo, da filmind pomeni organiciziranje odnosa forme in vsebine, kar je mnogo bolje in konceptualno bolj strogo podal že Lotman, ki je govoril o semantizaciji vseh formalnih elementov umetnosti. Frampton ne ponudi niti enega prepričljivega formalnega elementa, ki bi bil specifično cinematičen in okoli katerega bi nastajal filmski smisel. Zato njegov poskus primerjamo z drugimi filmskimi teorijami, ki ravno temeljijo na neki konceptualni opoziciji: kader/rez, subjekt/objekt, auteur/mnoštvo auteurjev itd. Trdimo, da je vsaka teorija prostor konceptualne imanence (da torej tematizira področje, ki je samolastno in nezvedljivo na zakone nekega drugega področja), vzpostavlja pa jo neki koncept, ki v polju imanence predstavlja točko diference. Frampton, nasprotno, vsako možno opozicijo, vsako točko diference v polju imanence filma, nivelira nazaj v neko enotnost, zato od njegove teorije ostane le deskripcija afektov, ki jih film aficira v gledalcu.
Integralna verzija se nahaja v tiskanem KINU!