Kako odkopati mrtve?

Janšev decembrski razglas, da gre za »vstajo zombijev, ne pa vstajo naroda«, je najresničnejša izjava, ki jo je politik izrekel v svojem življenju. Je resnica malgré lui in groteskna domislica, ki so si jo lahko vstajniki kolektivno in ekstatično prisvojili. Pri tem ni šlo le za kljubovalen odziv na panično retoriko sovraštva in oblastnega prezira, ki spremlja vzdrževanje izrednih razmer kot edine realnosti, znotraj katere je zmožna vztrajati trenutna oblast. Ni šlo tudi za preprost porog do ignorance glede sodobne popularne kulture in, posledično, množične kulture državljanov, ki so bili odpravljeni kot relikti preteklosti. Ne gre tudi spregledati, da smo se z odločitvijo za zombije odrekli Janševi »alternativi« – »narodu« kot očitno edini možni predstavi politične skupnosti. V resnici je šlo za to, da je biti zombi eno izmed imen za običajne pogoje življenja v kapitalizmu, za izpostavljenost nevidnemu nasilju, ki ga spremlja vsak dan, in tudi vidnemu, ki ga oblast po potrebi prikliče na pomoč.

Bilo bi škoda, če Janševega zverinjaka ne bi do konca napolnili s fantastičnimi prikaznimi. Kaj je torej sam Janša, če so vstajniki zombiji? Kot zatrjujejo glasovi ljudstva, je vampir, figura nesmrtnega, predmodernega Gospodarja, ki na oblasti parazitira s skrivnostno, domala erotično močjo – kot se mora ta prikazovati njegovim privržencem. So potem ti privrženci in pomagači kot odvetnik Renfield iz Stokerjevega romana o Drakuli, paranoidni hospitalizirani služabnik, ki se ga Gospodar polasti za svoje načrte, v zameno pa mu obljubi neskončno preskrbo z žuželčjo golaznijo, s katero se prehranjuje? (V manj okultnem imaginariju, ki pa je morda bolj primerno svarilen, je Janša prej Dr. Mabuse, Langov »veliki igralec« in »kockar«, ki vleče svoje poteze izza zastora, njegova akuzmatična povelja pa izvršuje tolpa tatov, vohljačev in ponarejevalcev, ki so na njegovo nesrečo tragično omejene pameti). In kaj so vsi ostali, ki niso Janša ali vstajniki – vsi neprešteti, ki jih mora biti vsaj toliko kot volivcev domišljijskega esdeesovskega poslanca? Morda volkodlaki, ki se ne morejo postaviti ne na eno ne na drugo stran »razcepljenega političnega prostora«, in jim v svetu vladajo, tako vsaj po folklori, sile tistih »naravnih ciklov«, ki naredijo, da so tudi obstoječa družbena razmerja videti kot nespremenljivo izmenjevanje luninih men?

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!