... le moja puška, moj poni in jaz

V prvem delu filma sem igre le spremljal, jih opazoval, skrit za kamero. Potem sem se na neki točki znašel v precepu. Lahko bi nadaljeval na podoben način in sestavil kolaž iger, ki me fascinirajo. Začutil sem potrebo, da bi kamero, s katero sem prej opazoval, obrnil v drugo smer in tako začel preizpraševati vlogo tistega, ki opazuje, torej režiserja, ter sam medij, s katerim pripovedujem – medij filma. Vzpostavil sem svojo igro, s svojimi pravili, in zapeljal drugi del v bolj osebno sfero. Zato sem potreboval tudi nekoliko ironično distanco do vsebine.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!