Lettre de Ljubljana

Cher Trafic,

bilo je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v Pesaru. Na recepciji hotela na dnu ulice, ki z glavnega mestnega trga vodi k plaži, že prav dišeče blizu morja, sem pustil listek: Dragi gospod Daney, če imate morda malo časa za študenta iz Ljubljane, ki piše za Ekran, bi se zelo rad pogovarjal z vami. Pridem spet jutri. Takrat sem se hotel pogovarjati o Rosselliniju, Jarmushu, Ozuju … Hotel sem vprašati, kako je, če ti Deleuze napiše v predgovor, da znaš »montrer que l’image cinematographique conserve l’unique fois où un homme a pleuré, elle conserve le vent, des enfants, des maisons vides, des platanes, toujours à contre temps, parce que le temps cinematographique n’est pas ce qui coule, mais ce qui dure et coexiste« (pokazati, da kinematografska podoba ohranja tisti edinstveni trenutek, ko je človek jokal, ohranja veter, otroke, prazne hiše, platane, vselej ob nepravem času, kajti kinematografski čas ne beži, temveč traja in koeksistira.).

Nisva se srečala, ne jutri, ne pozneje, a to pismo, dvajset let pozneje, posvečam nikoli srečanemu, Sergeu Daneyu. Študent ima danes svoje študente, a še vedno ga zanimajo le trenutki nepravega časa. Nekoč sem mislil, da jih je mogoče najti le drugje. Zdaj vem, da je drugje povsod. Zato si dovolim portret slovenskega filma izrisati skozi soobstoj petih figur, petih imen. Dobrodošli v Ljubljano, pendant les temps durs et parmi les hommes qui pleurent (v težkih časih in med ljudi, ki jočejo).

Tekst je bil prvotno objavljen v reviji Trafic, št. 60, jesen 2006. Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!