Nekaj tendenc sodobne ameriške barvne komedije

Pričujoči zapis je prej kot analitične, interpretativne ali sorodno tehtne narave računovodski; je tudi špekulacija in paberkovanje. Komedije se loteva z umišljene vrednostne distance, ki bo skušala nekatere novejše predstavnike tega filmskega žanra prepoznati kot prikrit, tudi subverziven zaklad sodobne popularne kinematografije, na primeru Hollywooda kot industrijskega epicentra celo kot polnopravni nadomestek tistega, kar je taisti ustroj nekoč proizvajal pod – naknadno dodano – nalepko politike avtorja in pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih, pod znamko Novega Hollywooda. Nekoliko pretenciozno lahko ta nastavek, katerega veljavnost bo potrdil ali zanikal šele čas, opravičimo z znanim mehanizmom utrjevanja filmske zgodovine, po katerem je, na primer, Charles Chaplin njega dni veljal zgolj za vrhunskega komika in šele desetletja pozneje, ko je že davno posnel svoje mojstrovine, obveljal za socialnega pionirja, tudi Mozarta filmske umetnosti. Tako kot je bil tudi Buster Keaton spočetka zgolj pajac z otožnim obrazom, retrospektiva pa je v njegovem delovanju prepoznala enkratno poetičnost, celo ultimativno prispodobo za eksistenčno stisko človeka 20. stoletja, prelom iz modernizma v postmodernizem (ni naključje, da sta Film posnela skupaj s Samuelom Beckettom). Tako kot so brate Marx, nekoč predvsem promotorje vulgarnega in absurdnega v komediji, šele za nazaj prepoznali kot politične mislece, tudi prenovitelje fizičnega aspekta filmskega izraza. In tako kot je znameniti Lubitschev dotik v splošno rabo prešel šele nad grobom njegovega inovatorja, Jerryja Lewisa pa še danes samo v Franciji (za krilatico tiči več kot le zrno resnice) primerjajo z Jacquesom Tatijem.

Integralna verzija besedila se nahaja v tiskanem KINU!