Odmevi s 17. edicije Festivala slovenskega filma
Teksti so nastali na filmsko-kritiški delavnici »Ostrenje pogleda« za dijake, ki jo je organiziralo Društvo za širjenje filmske kulture KINO! na 17. ediciji Festivala slovenskega filma v Portorožu. Objavljamo izbor njihovih prvih tekstov o filmu.
»Ne vem, verjetno sem potovala«
Prespana pomlad, Dominik Mencej, 2014
Kratki film popelje na potovanje po svetu halucinacij in neresničnih vizij, ki so zaznamovale najstnico Jasno. Prepletanje resničnega z imaginarnim in vidnega z navideznim daje filmu skrivnosten značaj. Zaskrbljena mama presuhe in izsušene, izčrpane Jasne stopnjuje svojo negotovost skozi ves film. Na vse to je vplivala prometna nesreča, v katero naj bi bila Jasna vpletena.
Filmska glasba odzvanja v molovskih tonih, ki slikajo otožno, žalostno, včasih depresivno ozračje. Veliko crescendov pripomore k razbiranju dinamike in stopnjevanju zgodbe, ki niha od mirnega visenja na gugalnici z glavo navzdol do nepredstavljivih halucinacij. Jasnino visenje na gugalnici podkrepi še kamera, ki se skupaj z Jasno obrne in pokaže svet, kot ga vidi sama, ko je na gugalnici – narobe. Jasna je iz revnejše družine. Oblečena je, kot bi imela na sebi obleke starejših bratov in sester, katerih namen je le ta, da so ji prav in jo grejejo. Obleke kažejo tudi na Jasnin značaj in njeno zadržanost. Po eni strani deluje, kot da jo zanima le lasten svet. Ne ozira se na svoj videz in smernice, ki jih narekuje današnja družba. Pomemben ji je le njen Brane. To je planet Saturn, ki ga vidi na nebu. Brane je njen prijatelj. Je povezava med njo, njenim namišljenim svetom in svetom, ki je še bolj namišljen kot njen, tam daleč v nebesih.Tako kot v glasbi so tudi barve fotografije večinoma v molovskih tonih, ki še bolj poudarjajo grozovitost njenih prividov – grozovitost kot nezmožnost ločevanja resničnega od imaginarnega. A dnevi v filmu so jasni in sončni, toplih barv, dajejo občutek topline, sreče in svobode. Spozna prijatelja iz okolice, Pera. Hitro mu pove, da se ji zdi sumljiv, a hkrati je edini, s katerim se lahko normalno pogovarja. Jasna vstopa v svet »odraslih« – s Perom prvič kadi in se poljublja, verjetno se vanj tudi prvič zaljubi. Skrbno izbrani dvoumni, včasih vsebinsko nesmiselni dialogi so izjemno usklajeni z menjavo kadrov. Dogajalni prostor – blok in njegova okolica – poudarja skromno življenje in skromnost Jasne same. Njen odgovor na Perovo vprašanje: »Kje si bila do zdaj, da te tukaj vidim prvič?«, se glasi: »Ne vem, verjetno sem potovala.« Morda je zares potovala po svetu in njegovih deželah, zagotovo pa je potovala po svetu idej, prividov in halucinacij.
Ivan Loboda
Gimnazija Koper
Kamera, Mojca, Akcija!
Kaj pa Mojca?, Urška Menart, 2014
Kdo je Mojca? Značilnostim ženskega lika v slovenski kinematografiji velikokrat ne posvečamo pretirane pozornosti. Vse prej opazimo oblačila ali obutev, ki jo razkazuje. Če ima povrh tega še čedno postavo, zaženemo spletni brskalnik in v iskalno okno vtipkamo igralkino ime. Pogosto se zgodi, da je Mojca, ki v filmu igra osamljeno dvajsetletnico, v resnici mati dveh otrok in srečno poročena.
Mojca je velikokrat trpela, bila je izločena, zamenjana za coprnico, ostala je brez pravice odločanja. Lahko bi rekli, da je njeno življenje nadzoroval nekdo drug: moški. Govorim s perspektive zgodovine ženskega lika na Slovenskem oziroma o samih začetkih filmskega ustvarjanja v deželi pod Alpami. Tako kot v sami zgodovini je tudi ženski lik v filmu skozi čas dobival vedno več svobode, pravic in spoštovanja. Postajal je manj odvisen od drugih likov, ki so mu v preteklosti, nekoliko vraževerno rečeno, krojili usodo. Mojca ni imela oblasti. Moški liki so bili tisti, ki so odločali znotraj družine, bili postavljeni na visoke družbene položaje in vedno so o vsem imeli prav. Družbeni status ženske tistega časa je Mojco okarakteriziral. Zanimiva je opazka, da se je vsakemu liku matere rodil sin in ne hči, da je bila ženska vedno kriva za vse zagate, da je bilo v filmu vse storjeno po navodilih močnejšega spola.
Ženski lik se je kljub omenjenim omejitvam skozi zgodovino razvijal. Danes je Mojca enakopravna Janezu. Sama lahko vzdržuje družino in ni ji treba cele dneve čepeti doma, temveč si dovoli skočiti v mesto na kavo s prijateljicami, na poslovni sestanek v tujino in morda ji ostane čas še za kakšen nakup v trgovskem centru. Mojco so v filmu Kaj pa Mojca? razdelili na več Mojčic, predvsem na podlagi njihovih značilnosti. Tako v slovenskem filmskem prostoru nastopajo zapeljivke, zagovornice avtoritete, zvezde slovenske kinematografije … Se vam že kaj sanja, kdo bi lahko bila Mojca?
Izidor Čok
Gimnazija Piran
Brez izhoda
Drevo, Sonja Prosenc, 2012
Že sam naslov prvega celovečernega filma Sonje Prosenc nakazuje zakoreninjenost, ujetost in sorodstvene vezi. Družina oziroma dva sinova sta zaradi neznanega razloga ujeta v hiši. Dvorišče, na katerem se mlajši sin Veli igra, je zelo skromno. Sam preganja dolgčas z najrazličnejšimi igrami. Dan se vleče, noč se vleče in beli zidovi dvorišča na trenutke bolj kot na zapor spominjajo na psihiatrično bolnišnico. Situacija se grozljivo poigrava z duševnim stanjem družine.
Na dvorišču imajo kozo, ki deluje kot stalnica v filmu. Kader s kozo še poglablja monotonost in odraža grozo. Prekomerna prisotnost vedno istega prostora izpodrine dimenzijo časa. To se odrazi v zgodbi o palači in ukradenem času, ki jo mlajši sin Veli pripoveduje mami. Beli zid daje zunanjemu prostoru zelo veliko svetlobe, medtem ko je ljubši prostor starejšega brata Aleka temačno stanovanje. Nasprotje kaže, da Alek situacijo dojema bolj grozljivo in temačno, ali pa se samo zaveda, kaj se v resnici dogaja, saj je mlajšemu to prikrito. To nasprotje lahko tudi pooseblja zunanje in notranje čustveno izražanje likov. Zgodba se postopoma razkriva.
Film je sestavljen iz treh delov prikaza trpljenja vsakega člana družine. Veli trpi fizično ujetost na dvorišču, hkrati pa mu primanjkuje socialnega stika. Mati Milena ob nastali situaciji trpi še zaradi izgube moža. Občutke prikriva pred sinovoma. Starejši brat Alek trpi zaradi občutka krivde. Zelo nazorno in čutno so posneti detajli rok in nog. Namesto besed spregovori obrazna mimika. Kadri so dolgi, dajejo občutek brezčasnosti in brezizhodnosti. Dnevi in noči se menjajo zelo hitro, medtem ko se liki komajda premaknejo.
Film je prežet s simboliko. Postopoma se izriše, da gre za pripadnike albanske kulture. Razkrije se tudi vzrok zaprtosti – krvno maščevanje druge družine. Mati je najmočnejši lik v filmu, hkrati pa zaseda najbolj varno pozicijo, saj imajo ženske v tej kulturi nižji status. Tako lahko hodi v službo, vendar se ji srce para ob misli, da so njeni otroci zaprti. Zbežati v drug kraj ne morejo, saj nanje prežijo iz vseh kotov.
Krvno maščevanje je v delu uporabljeno le kot okvir za prikaz občutka brezizhodnosti, ujetosti, tesnobe. Skrbno dodelani kadri in scenografija pripomorejo k dojemanju in poistovetenju z neznosnim občutkom. Večinoma neverbalna komunikacija in izražanje čustev s telesom pa poudarita notranjo stisko likov. Presunljiv je veliki plan Velija na koncu, ki ponazarja, da bodo dogodki v prihodnosti najbolj vplivali na njegovo življenje. To je njegovo izhodišče, zaznamovan je že od malega in travme ga bodo spremljale skozi celotno življenjsko popotovanje.
Tea Humar
Gimnazija Piran
Boles ali iluzija
Boles, Špela Čadež, 2013
Z animiranim filmom, še posebej s stop-motion tehniko, je zares težko prikazati čustva. Še težje je vzbuditi čustva pri gledalcu. Špeli Čadež to odlično uspeva s pripovedjo o mladem pisatelju in njegovi sosedi, prostitutki z namišljenim zaročencem. Zgodba je postavljena v temačnem, pustem mestu, polnem smoga.
Lutke, s katerimi je bil posnet film, so zelo natančno izdelane in za trenutek dajejo občutek, da je to resnični film, saj so (lutke) tako pristne in resnične. Tudi pri zvoku avtorica ni skoparila. Sinhronost gibanja slike in zvoka pa filmu omogoča pestrost, s katero pritegne. Iluzija, v kateri se znajdemo, je plod domišljije osrednjega lika, mladega pisatelja, ki se v svojem osamljenem življenju postavlja v situacije, tako resnične kot popolnoma »nemogoče«. Fantazije, ki jih doživlja, so najverjetneje plod stanja njegovega duha. Film zavede predvsem zaradi odnosa med glavnim likom in njegovo pravzaprav namišljeno sosedo, za katerega bi pričakovali, da bi bil nekoliko bolj ljubezenski in ne toliko nasprotujoč. A prav slednje, neujemanje likov, gledalca prepriča v resničnost odnosa, ki ga ni.
Konec je povsem nepredvidljiv in hkrati veliko presenečenje. Skoraj nemogoče se zdi prikazati tako lutkovno poosebitev, kot jo v filmu Boles doseže avtorica Špela Čadež.
Izidor Čok
Gimnazija Piran